Na deseto nedeljo med letom v evangeliju (Mt 9,9-13) beremo, kako Jezus pokliče cestninarja Mateja. On sam, kasnejši apostol in evangelist, pripoveduje o tem.
Matej je cestninar, pobiralec davkov v imenu rimskega cesarstva, torej sodelavec okupatorja. Ljudje ga prezirajo.
Jezus pogleda tega človeka in mu reče: »Hodi za menoj!« Ne obotavlja se izbrati nekoga, ki ga imajo za ničvredneža, odpadnika …
Ta Jezusov pogled … Videti drugega – kogarkoli – kot tistega, ki je vreden ljubezni. Lahko se vprašam: Kako gledam druge? Kako pogosto vidim njihove napake, ne pa njihovih potreb; kako pogosto označujem ljudi glede na to, kaj počnejo ali kaj mislijo! To ni Jezusov pogled. On vedno gleda na vsakega človeka z usmiljenjem in naklonjenostjo. Poklicana sem, da ravnam tako kot Jezus in gledam kot on, še posebej na tako imenovane oddaljene, na »cestninarje in grešnike«, s katerimi se srečujem v svojem življenju.
»Vstal je ter šel za njim.« Zdi se, da takoj. Brez obotavljanja. Kakšno tveganje za bogataša!
Matej proslavi svojo poklicanost s tem, da priredi pojedino za Jezusa in njegove tovariše. Tu je tudi kup drugih cestninarjev in ljudi, ki niso kaj prida. Nekaj nezaslišanega za farizeje! Svoje neodobravanje povedo Jezusovim učencem. Jezus to sliši in reče: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni.« Premišljujem, kaj ta stavek odkriva o Jezusovi osebi in njegovem srcu … Vsi smo grešniki. Sedaj pa Jezus pravi, da je prišel zato! Prišel, da bi reševal, ozdravljal. Ves evangelij nam sporoča, da je treba preseči pojem pravice, kadar gre za Boga, in odkriti neskončno Božje usmiljenje do grešnikov.
»Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike,« nadaljuje Jezus. Njegovi obedi z ljudmi dvomljive preteklosti nas spominjajo, da še danes evharistija ni namenjena le popolnim vernikom, ampak je Jezusov obed z grešniki. Med njimi sem tudi jaz … Hvaležna sem, da smem biti z Njim pri mizi, čeprav sem grešnica. Zaupam v Njegovo usmiljeno ljubezen.
s. Mira Rožanc
Foto Testifygod
