Na nedeljo Dobrega pastirja se mi je pogosto zgodilo, da sem se bolj ukvarjala z vprašanjem novih duhovnih poklicev in molitvijo zanje kot pa z Dobrim pastirjem. Še več, čudno mi je bilo, zakaj ta Dobri pastir sredi velikonočnega časa. Povrhu vsega pa je bilo moč videti polno romantičnih podob pastirja z ovčkami na krasnih pašnikih … Kaj ima vse to opraviti z dramo velike noči? Dobri pastir veliko, romantika pa nič!
Prispodoba o Dobrem pastirju je zapisana v 10. poglavju Janezovega evangelija in je nadaljevanje polemike z voditelji ljudstva, ki že v 9. poglavju preganjajo ozdravljenega sleporojenega in Jezusa, ker ga je ozdravil v soboto, če ga je sploh v resnici ozdravil. Nočejo mu priznati, da je naredil Božje delo, zato oni ostajajo slepi.
Zdaj, ko je velika noč za nami, šele prav razumemo podobo Dobrega pastirja, ki da življenje za svoje ovce.
Skušnjava je že v raju uspela prepričati človeka, da Bog ni dober, da je stvari ustvaril zase in je ljubosumen nanje. V veliki noči pa nam Bog pokaže ne samo, da daje, ampak se daje. Pa ne za pravičnike, ampak za nas – grešnike.
Tisti, ki znajo grško, pravijo, da je v originalu uporabljena beseda kalos (lep) in ne agatos (dober), kot smo mi navajeni prevajati – torej Lepi pastir. Ne govorimo o estetiki, ampak o lepoti, ki je mnogo več. Lepota je namreč uresničena ljubezen. In ta se nam je najbolj razodela prav v Kristusovi veliki noči. Vstali je zares lep, ker ima rane ljubezni.
Priznam, da tudi meni v velikonočni luči Kristusove besede zvenijo še bolj resnične, trdne, ljubeče … kot pred veliko nočjo:
»Moje ovce poslušajo moj glas;
jaz jih poznam in hodijo za menoj.
Dajem jim večno življenje;
nikoli se ne bodo pogubile
in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.
Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh,
in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.
Jaz in Oče sva eno.« (Jn 10,27-30)
Da, potrjene in zapečatene so s Sinovo krvjo.
s. Metka Vrabič