Na ribolovu

Po burnih dogodkih v Jeruzalemu, potem ko so Jezusa obsodili na smrt, ga mučili in umorili, in ko se
jim je po nekaj dneh prikazal oživljen, so Njegovi učenci odšli domov. Nekega večera so k Simonu
Petru prišli štirje apostoli in dva druga Jezusova učenca. Kajpak so se pogovarjali o Jezusu, kar so ob
njem doživljali. Pogovor je trajal pozno v noč in bili so že utrujeni. Tedaj si je Peter zaželel nekaj
osvežitve in se je odločil, da gre lovit ribe. Vsi drugi so soglašali z njim in šli na njegovo barko. Svetila
jim je pojemajoča luna, vrgli so mreže na lov, a niso nič ujeli.
Začelo se je svitati. Nekdo je stal na bregu. »Imate kaj prigrizniti?« je oni z brega vprašal ribiče. »Nič.«
»Vrzite mreže na desno stran.« Menili so, da je najbrž videl skupino rib plavati ob barki, zato so to
hitro storili. In ulov je bil začuda zelo obilen. Apostol Janez je po tem takoj prepoznal Gospoda. Peter
je kar oblečen skočil v vodo in odplaval k Njemu. Drugi so opravili potrebno delo z ujetimi ribami.
Nato so se zbrali na obrežju ob Jezusu in ob pripravljenem zajtrku.
Ta dogodek nakazuje obris strukture in poslanstva Cerkve. Zbrani apostoli in dva laika ob Petru.
Soglasno so sledili njegovemu predlogu, da gredo na ribolov, pa so se nepričakovano srečali z
Jezusom. Jezus je vedel, kaj teži njegove izbrance.
Petra je vprašal po njegovi ljubezni. Ta mu je trikrat zatrdil, da ga ima rad. Cerkev torej ne bo samo
stala na Skali, ampak bo nadgrajena z Ljubeznijo. Zaživela bo kot skrbnica za Jezusove vernike – »…
pasi moja jagnjeta in ovce.«
Po zajtrku Jezus povabi Petra, naj hodi za Njim. Ta hoja ni bila le sprehod ob jezeru. Hoja za Jezusom
pomeni vse tisto, kar je sam Jezus delal in pretrpel za odrešenje sveta, od naporne pešhoje po vsej
deželi, medtem ko ni imel, kamor bi glavo položil, in nazadnje je bil kljub svojim dobrim delom
osovražen, krivo obsojen, izdan, ponižan, mučen, a zvest Očetovi volji. Na koncu te poti sledi
poveličanje.
Kadar oz. če trpim krivico, obsojanje, mržnjo in podobno, naj bo, po Jezusovem zgledu, moje
maščevanje odpuščanje. Tako preizkušnjo zmore le krščanska ljubezen.
Jezus je res vstal od mrtvih! V Njem, z Njim bomo živeli tudi mi! Aleluja!
s. Mihaela Berčon
Utrinek z Raba, 2014 Foto: s. Polonca Majcenovič

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Verujem
Naslednji prispevek
Lepi pastir