Verujem

Druga velikonočna – bela nedelja
Evangelij: Jn 20,19-31
V evangeliju današnje bele nedelje, ki je tudi nedelja Božjega usmiljenja, srečamo apostola Tomaža, ki se ga je prijel vzdevek neverni Tomaž.
Apostol Janez popisuje, kako se vstali Jezus na veliko noč prikaže apostolom, zbranim v dvorani zadnje večerje. Tisti večer Tomaža ni zraven. Ko mu o tem Jezusovem obisku pripovedujejo drugi, jim Tomaž ne verjame. Hoče dokaze. »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Tomaž je prepričan, da je Jezusa mogoče prepoznati predvsem po njegovih ranah.
Jezus se čez osem dni spet pojavi med svojimi učenci in takrat je zraven tudi Tomaž. Pride naproti zahtevam nevernega učenca in ga povabi: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Tomaž ob zveličavnem dotiku ran Vstalega pokaže svojo rano, svojo bolečino, a v znamenju žebljev najde odločilno potrditev, da je ljubljen, pričakovan, razumljen. Stoji pred Mesijo, ki je poln miline, usmiljenja, nežnosti. Apostol se odzove s čudovito molitvijo: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Jezus k tej Tomaževi izpovedi vere pomembno pripomni: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« (Jn 20,29).
V Svetem pismu je več prizorov, ki opisujejo, kako se nam Jezus potrpežljivo bliža v našem dvomu in nam stoji ob strani, ko se borimo za svojo vero. Mislim na Nikodema, ki ponoči pride k Jezusu; trdo se je mučil s pojmom biti rojen od zgoraj. Mislim na ženo Samarijanko pri vodnjaku. Njen posvetni pogled ji zastira njeno najglobljo žejo in pravi izvir za njeno potešitev, Jezusa – izvir vode, ki teče v večno življenje. Danes posebej mislim na Tomaža, ki zavrne, da bi sprejel pogled večine; hoče se je osebno prepričati o resničnosti Jezusovega vstajenja. Sočustvujem s tem nevernim Tomažem, ki hoče dokaze. Hkrati pa doživljam njegovo spoštovanje in čudenje, ko prepozna Jezusa.
Vem, da me v mojih dvomih Jezus ne sodi ali obsodi, ampak mi pride naproti na pol poti. Več kot na pol poti. Hrepeni po moji veri. Hrepeni, da mu v molitvi odprem svoje srce.
V teh dneh pogosto ponavljam Jezusu besede iz himne Molim te ponižno:
»Tvojih ran ne gledam kot Tomaž nekdaj,
vendar, da si Bog moj, te spoznam sedaj.
Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj,
upanje, ljubezen v srcu pomnožuj.«

s. Mira Rožanc
Caravaggio, Neverni Tomaž Wikipedia

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Ni ga tukaj, temveč je bil obujen
Naslednji prispevek
Na ribolovu