Miklavž: laž ali resnica?

Navadno smo v tem času med drugošolci ali tretješolci lahko priča kašnemu besednemu spopadu o tem, ali je Miklavž resničen ali ne. Morda bo kakšna beseda več s to temo letos padla doma. Ko se pri verouku vnamejo take otroške debate, sama navadno molčim ter dodam kakšen »aha« ali »hm«. Skratka, pustim jim, da povedo vsak svoje … Ko oni končajo, začnem jaz, a na drugem koncu …

Ta drugi konec vzamem za izhodišče vedno, ko govorimo o tem svetniku, tudi ko otroške glavice še ne dovolijo dvoma o njem. Takrat namreč Miklavž nima problema priti skozi ključavnico, dimnik ali kot vstali Jezus pri zaprtih vratih. Otrokom prisluhnem in se včasih potiho in naskrivaj prav prijetno nasmejim, kot na primer ob domislici, da v eni izmed župnij, ki je posvečena sv. Miklavžu, ta stopi iz velike oltarne slike. Pa si jo še sama predstavljam, kako neki slika izgleda na Miklavžev večer, ko je le-ta brez svetnika, saj on namreč hodi po vasi in obdaruje otroke. Otroke poslušam, nič ne dodajam, ne ugovarjam, povem jim pa tisto, kar o Miklavžu vem. In prav nič več. Česar ne vem, pustim zavito v skrivnost.

Miklavž ali Nikolaj je živel na prehodu iz 3. v 4. stoletje. Bil je škof. Starši sprva niso mogli imeti otrok, naposled pa so izmolili Miklavža. Miklavž na bogastvo ni navezoval svojega srca, pač pa ga je uporabil za dobroto. Po smrti staršev je razdal vse, česar ni potreboval. Odločil se je, da postane duhovnik. Starši so ga naučili zaupno moliti. Legenda pripoveduje, da so za novega škofa v mestu Mira izbrali duhovnika, ki je tistega dne prvi prišel v cerkev molit, in to je bil Nikolaj.

Znana je tudi legenda o tem, kako je Nikolaj obdaril tri revna dekleta, da so se lahko poročila. In to je naredil naskrivaj. Dal jim je zlata jabolka ali pa so bile zlate kepe, morda vreče zlate. Hm … dota pač. Saj vemo, legenda je vedno legenda, materija sploh ni pomembna, sporočilo pa bistveno. In bistveno je, da je Miklavž slovel po svoji dobroti. Tako močno je izstopal v tej kreposti, da so po njegovi smrti bili prepričani, da je Miklavž svetnik. Začeli so se mu priporočati, da bi jim nebeški zavetnik izprosil srce, kot je bilo njegovo. Obujali so spomin nanj še posebej ob njegovem godu. In tako je še danes.

Miklavž pride. Seveda pride. Dar prinese, da bi nas spomnil na lepoto dobrote. Miklavž želi, da občutimo, kako lepo je pri srcu, ne ko dobimo darilo, ampak ko začutimo dobroto bližnjega. Miklavž je kot vsi svetniki zgled. Odpira nam oči za bližnjega. Želi, da dobroto delimo naprej. Kot je bilo meni lepo odvijati darilo, naj bo tudi tistemu, kateremu bom jaz izkazal dobroto z darom ali pomočjo. In kako bo šele lepo, če bo to narejeno naskrivaj! Kot je to delal Miklavž.

Miklavž ni samo 5. ali 6. decembra ter dva tedna prej, ko moramo biti pridni. Miklavžev zgled je za vse življenje. Saj se vendar vse življenje želimo imeti lepo in lepo je prav zaradi dobrote.

Če otrokom tako predstavimo Miklavža in težišče zgodbe iz daril premaknemo na sporočilo Miklavževega večera, ni treba, da nas skrbi, kako bo, ko bodo otroci odkrili, od kje se znajdejo darila. Sporočilo, ki je bistveno, bo ostalo.Če pa bodo odkrili, da smo jim »lagali« o Miklavžu, bodo morda čakali trenutek, ko bomo priznali, da je tudi zgodba o Jezusu izmišljotina, v katero ne verjamemo. O Miklavžu, ki pride ponoči, ne moremo govoriti na enak način kot o vstalem Jezusu, ki je prišel pri zaprtih vratih, saj to verujemo, in je v Svetem pismu razodeta resnica.

Še na dvoje sem pozorna, ko govorim o Miklavžu. Vedno se izogibam temu, da bi obdarovanje pogojevala s pridnostjo. Predvsem zato, ker je v tem preveč krivic. Saj otroci vedo, kdo v šoli najbolj nagaja: pa res on dobi najmanj? In drugo: otroke navajam, da ko pišejo Miklavžu, ne »naročajo« daril, ampak zanje prosijo. Miklavž bo že prav presodil, koga želi s čim razveseliti. Obenem je lepo, da mu napišejo tudi pismo v zahvalo.

Naj bo čas okrog Miklavža lepa priložnost za vzgojo v dobroti in hvaležnosti. Pa tudi v veri in molitvi, v kateri je Miklavž črpal moč za vsa svoja dobra dela.

s. Ema Alič

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno, kateheza
Oznake: duhovno, kateheza
Prejšnji prispevek
Vabilo k dobroti
Naslednji prispevek
Kakor pastir
Meni