Zbiranje se je začelo na železniški postaji v Ljubljani in se med vožnjo z vlakom nadaljevalo vse tja do Opčin, kjer smo z molitvijo začeli naše romanje. Dva dneva na poti in tretji dan počitek na našem cilju.
Več pa skozi slike in vtise romarjev:
Hodili smo od Opčin do Pirana.
Hodili po cestah, gozdnih poteh, obdani s čudovitimi razgledi in radovednimi pogledi.
Hodili v dežju in soncu.
Hodili smo skupaj.
Hodili smo za Jezusom.
Le On je pot, resnica in življenje, kot smo brali v enem od premišljevanj. Naj vas razveseljuje, kot je nas veselil korak v piranske ulice.
Romarka
Tole naše skupno romanje je bila res ena čudovita stvar! Poleg vseh krasnih razgledov, smeha, petja, pogovorov, premišljevanj ob Božji besedi… mi v spominu najbolj ostaja misel, kako Bog vedno poskrbi za nas, samo zaupati mu moramo. Do zadnjega dne pred odhodom nismo vedeli, kako bo. Napovedi so bile slabe, deževalo naj bi vse tri dni. A smo vseeno šli. Prepustili smo se. V Božje roke. In je bilo dobro. Celo zelo dobro. Dežja skorajda ni bilo. To je zame res en tak čudež, preko katerega sem začutila Božjo skrb in ljubezen. Pa ne samo na tem romanju, tudi v naših življenjih je tako. Bog poskrbi za nas, ko se prepustimo njegovim rokam. Zaupajmo mu!
Mojca
Na romanje sem se odpravila z željo, da poglobim svoj odnos z Bogom, da Mu dam priložnost, da mi spregovori, jaz pa sebi čas, da Mu prisluhnem.
Vse prevečkrat prosim Boga v upanju, da bo na moje prošnje odgovoril v kar se da najkrajšem možnem času. In ravno zaradi tega je moj odnos z Njim postal enostranski – jaz sem prosila, On pa me je poslušal, no vsaj upala sem, da me.
A z vsakim korakom mi je postajalo jasno, da Bog vedno usliši moje molitve, vendar pa ne vedno tako, kot si predstavljam.
On ve, kaj je zame dobro, pa tudi če jaz tega še ne razumem. Na romarski poti nisem iskala posebnih znamenj in izkustev, ki bi odločilno pripomogla k mojemu iskanju poklicanosti, temveč sem le prisluhnila najrazličnejšim glasovom. Bog nam pogosto govori prek čisto običajnih glasov. Prek določenih ljudi, ki nam jih pošilja naproti, prek premišljevanja Božje besede. Vsakega izmed nas kliče na pot, za katero On sam ve, da bomo najbolj ljubili. Ko Bogu resnično prisluhnemo in Mu izročimo vse svoje srce ter dovolimo, da ga preoblikuje, postopoma odkrivamo Njegovo voljo. Z vztrajnostjo in zaupanjem Vanj postajamo ljudje z več vere, sočutja in odpuščanja, vidimo dobro v majhnih dejanjih in ljubezen v še tako zagrenjenem pogledu.
To je moja romarska pot, pot, kjer so teža nahrbtnika in ožuljene noge postale daritev Bogu, travnik s spomladanskim cvetjem najlepša jedilnica, petje s sestrami hvalnica Njemu, pogovor z novimi prijatelji, ki sem jih na peš romanju spoznala, pa Božji blagoslov in neizmerna hvaležnost.
Kristina
Peš romanje od Opčin do Pirana je bilo zame prva tovrstna izkušnja. Med hojo so se v meni porodila različna spoznanja področij, na katerih ranjena, nesvobodna, do tega, kakšne fizične napore zmorem. Med romarji je vladalo prijetno vzdušje, katerega sta ustvarili sestri Ema in Polonca. Ves čas pa je bilo čutiti Božjo navzočnost, kar se je pokazalo tudi v tem, da smo imeli med romanjem dobro vreme kljub deževni vremenski napovedi, in v dobrih ljudeh, ki so nam prišli naproti.
Viktorija
s. Polonca Majcenovič in s. Ema Alič
