Sestre se vsako leto odpravimo na provincialno romanje. Letošnje je že za nami. V soboto, 6. aprila, med velikonočno osmino in dan pred belo nedeljo ali nedeljo Božjega usmiljenja smo se odpravile na Trsat. To Marijino svetišče, ki je nekaj časa gostilo nazareško hišico, bdi nad hrvaško Reko, njenimi prebivalci in vsemi, ki so na morju.
Po legendi so angeli 10. maja 1291 odnesli hišo device Marije iz Nazareta in jo pustili na trsatskem hribu. Tam je bila malo več kot tri leta. 10. decembra 1294 so jo angeli spet ponesli drugam, tokrat v Loreto. Italijani so očitno poznali to angelsko prenašanje nazareške hišice sem ter tja in so nad njo zgradili cerkev, da bi ostala pri njih.
Že v Repnjah je prav veselo zažuborelo, ko smo se srečale in pozdravljale. Pot je hitro minila, ko so se na avtobusu vrstili molitev, petje, pogovori in občudovanje prebujajoče se narave. Srce je kar slavilo Boga in zavriskalo ob pogledu na s soncem ožarjeno morsko gladino.
Najprej smo obhajali sveto mašo v cerkvi; maševal je gvardijan tamkajšnje frančiškanske skupnosti, p. Krunoslav. Po sveti maši smo si ogledale še kapelo sveč, kapelo z votivnimi podobami in predmeti in zakladnico. Na kosilo smo počakale pod gozdičkom, po katerem se vije križev pot vse do vrha. Nekatere smo ga prehodile, druge ne, vse pa smo občudovale pomladni pogled na svetišče in samostan ter slavile Boga s pesmijo.
Po zelo okusnem kosilu in prijetnem druženju smo se vrnile v cerkev, kjer smo ob 15. uri prisluhnile razlagi nastanka nedelje Božjega usmiljenja in tudi zmolile rožni venec Božjega usmiljenja. Sestre v provincialnem svetu so se potrudile in poskrbele, da smo doživele milost na milost.
Kako hitro je minil ta dan in pustil za sabo toliko lepih spominov in molitve za veliko ljudi in vsega drugega, kar smo izročale Mariji.
s. Polonca Majcenovič
s. Urša šebat
