Naj dvigne roko tisti, ki je iz idealne družine!? Mar ni to malo nenavadno povabilo na sam praznik Svete družine? Leta 2015 je papež Frančišek pridigal o tem, da je naše družinsko življenje eno samo domače romanje vsakdanjega življenja, ko smo drug z drugim na poti k cilju. Vsakdanjemu življenju bi kdaj kar težko rekli, da je idealno. Zato je na tem romanju tisto, kar najbolj šteje odpuščanje. V družini je nešteto trenutkov, ko drug drugemu zadajamo osebne rane, in ko lahko ti naši padci postanejo le priložnost za pot naprej.
Se lahko sedaj, ko prebiram ta zapis, spomnim na težke družinske stvari, ki so morda postale celo milostne, ko smo prehodili pot sprejemanja in odpuščanja? Prehitre izgube ljubljenih oseb, zasvojenosti staršev, različne zlorabe, poniževanja, prepiri staršev, starši v zaporu, nezaželjen prihod med družinske člane, ki te ne želijo imeti v svoji sredi, depresije odraslih … nemoč sprejeti dogajanje v družini, osamljenost, ker morajo odrasli delati, še več, garati za visoki življenjski standard, prehitro sprejemanje odgovornosti. Tudi to, da me starši postavijo za »glavno« v družini, je velika napaka, ker se ne naučim rasti in postopnosti, ampak sem kar naenkrat povzdignjena v vloge, ki jih še ne zmorem in jim nisem dorasla. Na prvi pogled sem razvajena, a v sebi polna občutkov zanemarjenosti in osamljenosti. Ja, tudi otrok, ki dobi vsak teden novo igračo, lahko odrašča bolj osamljen kot otrok, ki uživa v igri z odvrženo prazno plastenko.
Ne bom dvignila roke, ker nisem iz idealne družine, in ne bom razlagala kaj je tisto neidealno, ker je kdaj še meni o tem težko samo razmišljati, kaj šele govoriti. A je vse to, že tolikokrat, pa čeprav težko, izročeno v Božje roke, počasi okrevalo. Kakšna milost je spoznanje, da preteklosti ne morem popravljati, sedanji trenutek in prihodnost pa sta vsa odprta za lepo in dobro. Besede niti niso potrebne, ker je v srcu mir in hvaležnost, spominov na razigrano otroštvo pa vse več in več. Po romanju v domači družini, se namreč odpravim na romanje v odraslih odnosih, kjer mi daje Bog vedno znova nove priložnosti za rast in odpuščanje.
Epidemija je te priložnosti različnih medsebojnih soočenj v naših družinah samo pomnožila. V več skupaj preživetega časa nas morda moti in ogroža še več stvari, kot običajno. A je težko, če ostanemo samo pri tem in ne sprejmemo odločitve, da bomo kot protiutež iskali tudi dobro.
V družini drug drugega učimo kako živeti v Božji navzočnosti in tudi kako moliti, da bi bilo med nami dobro. A niso samo starši tisti, ki učijo svoje otroke moliti. Mar ne privre iz starševskega srca ob otrokovih nagajivostih in prisrčnih domislicah, a tudi ob kdaj trdih soočenjih s svojimi čustvi in doživljanji, pogosto prav molitev? Lahko je molitev zahvale, lahko prošnje. Tudi molitev čudenja.
Današnja nedelja je zame tako eno veliko povabilo, da molim za vse družine, ki jih poznam. Tudi tebe, bralec ali bralka, vabim, da se mi pridružiš. S posebno skrbjo pa izročam Bogu družine, ki so v stiski. »Ne boj se! (1 Mz 15,1)”, je rekel Bog Abramu, a je ta beseda namenjena vsakemu, ki preživlja stiske in trpi na različne načine. Zaupam, da prav vsi, še zlasti otroci, ki so tako zelo vsestransko odvisni od svojih staršev, »rastejo, se krepijo, da so vedno bolj polni modrosti in da je z njimi Božja milost« (Lk 2, 40). Božja milost je tista, ki najde vedno in povsod pot.
Med razmišljanjem o družinah so mi prihajale pred oči fotografije otrok in njihove misli o tem, kdaj je v družini mir. Letos smo vse to natisnili v koledarju Družinskega centra mir. Preberimo, kaj so napisali otroci, saj je vse to resničnost, v katero lahko povabimo Sveto družino, da nas okrepi, nam da moč in vso potrebno ljubezen.
Idealov pa nam res ni treba iskati. Pravijo, da jih ni. 🙂 Dati vse od sebe v naših družinskih odnosih z neskončnim zaupanjem v Božjo pomoč, to se pa zdi bolj na dosegu roke.
Sveta družina – prosi za nas!
s. Polonca Majcenovič