Pri Izraelcih umivanje rok pred jedjo izhaja iz predpisov po Mojzesovi postavi. Osnovni namen je bil, da bi bilo izvoljeno ljudstvo čim bolj obvarovano pred infekcijami, ki so povzročale bolezni in smrt. Pri farizejih je umivanje rok in jedilne posode postalo obredno dejanje. Ob neki priložnosti, ko si Jezusovi spremljevalci pred jedjo niso umili rok, so farizeji Jezusa vprašali, zakaj se njegovi učenci ne držijo tega predpisa. Jezus jim je odgovoril s citatom iz preroka Izaija, torej z besedami Svetega pisma:
»To ljudstvo me časti z ustnicami,
a njihovo srce je daleč od mene.
Zaman me častijo,
ker učijo človeški nauk in zapovedi.«
Jezus njih – in tudi nas – usmerja k Božji besedi. Vsi smo že izkusili, da naše prepričevanje ne zaleže, kdaj izzove celo odpor, Božja beseda pa je absolutno neoporečna.
Jezus tudi razloži, da Boga častiti samo z zunanjim izpolnjevanjem verskih predpisov, ni dovolj. V srcu, v mislih se poraja dobro ali slabo. Tu se je potrebno duhovno umivati, očistiti. Za pravo češčenje in molitev je pomemben le ljubeči odnos do Boga in bližnjega. To modrost naj bi tudi mi živeli.
s. Mihaela Berčon