Nato je Jezus odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,31-37)
Ob premišljevanju tega odlomka gledam Jezusa in se čudim njegovemu delu. Strmim, kajti gluhi in nemi sliši in govori. Občudovanju Jezusovega dela se doda še nekaj strahu, kajti njegovo dejanje presega mojo zmogljivost razumevanja. Prvo berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 35,4-7) pa govori o ozdravljenju kot znamenju odrešenja in me vabi, naj se ne bojim, pač pa grem z zaupanjem naproti odrešenju.
Pred mano je odločitev: ali bom v strahu zbežala oziroma se zaprla ali pa bom zaupala in dopustila, da se Jezus dotakne tudi mene, nad mano izreče besede »Odpri se« ter tako odpre tudi moja ušesa in razveže moj jezik, da bom govorila, kakor je prav.
Kaj pa pomeni »prav govoriti«? Govoriti tako, da bo všečno svetu? Govoriti tako, da poskrbim zase ali izpadem modra? Ne! Bog daje pravo govorjenje. To pomeni, da je to govorjenje, za katero ni človeškega merila o pravilnosti, pač pa Božje merilo. Daje mi ga lahko le On, zato ga prosim, naj se me dotakne, me ozdravi in mi da pravo besedo.
s. Veronika Verbič