Od 27. aprila do 1. maja 2022 smo bili v Assisiju. Romanje z naslovom »Neki s Frančiškom in Klaro« ni bilo »kar neki«. To lahko razberete iz zapisa romarke Urške Bider. Takole piše:
»Kako smo se Urška, Klara in Urban znašli na romanju v Assisi? … Bilo je takole. Moja sedem let mlajša sestrica Klara mi je kakšen mesec dni pred odhodom poslala vabilo na romanje v Assisi, verjetno kar tako, ker se koristno vabilo spodobi malo poslati okrog. 🙂 Jaz pa sem takoj zgrabila idejo: “Pojdiva, ti birmanska botr’ca (to je Urška) časti!” Kar hitro je bila moja draga birmanka in v. d. najmlajše sestre za to, saj sedaj zaradi njenega študija le težko najdeva nekaj uric na mesec, da jih preživiva skupaj. Zraven sva povabili še mojega fanta Urbana, ki pred tem še nikdar ni bil na romanju. In tako se je “sestrsko-partnerska trojica” skupaj s še šestimi nadvse zanimivimi člani posadke odpravila na krov (beri: sedeže) belega kombija. Dolge ure vožnje so minevale v skupnih pogovorih, spoznavanju drug drugega, igrah, molitvi in veliko petja. Urban je že prvi dan izjavil: “Še nikdar v življenju nisem v enem dnevu toliko molil!” A nam je zadnji dan vseeno priznal, da mu je bilo pa zelo všeč, ker smo toliko prepevali. S Klaro sva nadvse cenili vse skupne sestrske ure, ki so nama bile na voljo. Tudi zanjo je bil Assisi milostni kraj, saj je po tej zemlji pred 800 leti stopala njena draga krstna zavetnica. Vsi smo občudovali Klarino cerkev, ogromno, ampak kljub temu ljubko, milo, roza svetišče (s. Ema je rekla, da ji je tako všeč, da ji to cerkev lahko podarimo za rojstni dan! 🙂 ).
Assisi je res poseben kraj. Že to, da je toliko svetnikov in toliko ogromnih cerkva na enem mestu, je nekaj edinstvenega.
Zelo se nas je dotaknilo srečanje s svetnikom v trenerki – Carlom Acutisom, ki je nam mladim še posebej blizu. Zame najbolj globok kraj je bil ob grobu sv. Frančiška. Tam se je čas kar ustavil.
Svoja hrepenenja, želje in zahvale smo lahko skupaj podelili pri sveti maši, ki je bila vsak dan drugje. Poseben čar je imela majcena, skrajno preprosta cerkev sv. Štefana nekje med številnimi ulicami Assisija – kot po naključju je takrat še Božja beseda govorila o njem. Dnevi so hitro minevali, ure med hvalnicami in večernicami pa smo si zapolnili z obiskom Padove (prvi dan na poti v Assisi), cerkvice sv. Damijana, samotišča Carceri, bazilike sv. Frančiška, Porciunkule in drugih slavnih asiških cerkva in njihovih svetnikov. Na poti domov pa smo se ustavili v celicah Cortone, kjer nas je dobrodušno sprejel br. Štefan Kožuh … V prelepi toskanski naravi smo si vsi skupaj pripravili še zadnje skupno piknik-kosilo (hvala s. Emi za njamsi palačinke!! 🙂 ) … Nato pa je naša ladja (to je beli kombi) že plula proti Sloveniji.
Romanje v Assisi mi nežno odzvanja z milimi, a hkrati globokimi občutki, ki se te dotaknejo ob obisku tega svetega kraja. Hvaležna sem, ker smo bili skupaj kot ena družina, vsi med sabo bratje in sestre – vsi različni, a hkrati tako enako ustvarjeni po Njegovi podobi. Bogu hvala za čudovito romarsko izkušnjo, duhovno spremljanje br. Luka, s. Eme in s. Martine ter prijetna nova poznanstva s samimi “fejst” ljudmi!«
Tako piše romarka Urška. Prve tri dni romanja pa kombi ni bil osamljen. S svojim avtobusom so se nem pridružili animatorji iz župnije Selca. Lepo smo se dopolnjevali in obogatili drug drugega. Verjamem, da vsem ostaja romanje v prijetnem spominu in da nas bodo zgledi asiških svetnikov še dolgo bogatili.
Klara Bider, Urška Bernik, s. Ema Alič, s. Martina Štemberger
