Sem s. Polonca Majcenovič, doma s Ptuja. V skupnost šolskih sester sem vstopila oktobra 1995 na predvečer praznika sv. Frančiška Asiškega. Ko dobro pomislim, je bil že ta prihod en velik, nezaslužen Božji dar, saj je prav s. Frančišek Asiški »kriv«, da sem postala redovnica.
Če sem pred romanjem v Assisi, leta 1995, kdaj razmišljala, da bom redovnica? Ne, nisem. Moje sanje in načrti so bili drugačni. Nisem vedela, da gredo Jezusovi načrti v drugo smer. Kako bi le, ko se nisem kaj preveč niti ukvarjala z Njim? Želela sem biti naravovarstvenica, reševati gozdove, živali, ustvarjati naravi neškodljive materiale, protestirati na protestih Greeenpeaca in podobno. Vse to je bilo lepo in prav, dokler se me ni dotaknila Božja ljubezen. Takrat sem »naravo« preimenovala v »stvarstvo«, ker mi je bilo v nekem trenutku jasno kot na dlani, da je nebeški Oče Stvarnik in da sem jaz skupaj z vsem in vsemi majhna in zelo dragocena. Vse okrog mene je po zgledu sv. Frančiška Asiškega postalo moj brat in moja sestra. Kakšen zasuk v srcu! Nepopisljivo in neopisljivo in zares težko zapisljivo.
Ta Božji klic, da bi svoje življenje popolnoma podarila Bogu, je zorel kar nekaj časa, samo nisem bila pozorna na to. Darovanja sem se učila naprej doma, potem v župniji in še najbolj pri skavtih. Slednji so bili okolje, ki je bilo zelo primerno za razmislek o tem kaj sploh želim s svojim življenjem. Nismo se samo podili naokrog in služili svojim bližnjim oz. na »bodi pripravljen« odgovarjali z »vedno pripravljen«. Ne vem kako je bilo z drugimi, samo zame je bila to pot v globino, kjer ni vseeno kdo sem, kaj počnem in kakšen bo pečat, ki ga bom vtisnila v ta svet, ko se bom poslavljala od tega sveta.
Nadaljnja pot je bila in je zanimiva, polna izzivov in presenečenj, ko se kalim in oblikujem v Jezusovi šoli. Seveda, v Jezusovi šoli, saj sem šolska sestra. V času življenja v redovni skupnosti sem končala fakulteto, pa dopolnjevala svoje znanje tu in tam, ter nazadnje pristala v poslanstvu zakonske in družinske terapevtke. Nisem nameravala biti terapevtka, nisem vedela, da bi se to lahko zgodilo, a zdaj je kar je, in s srcem sem, kar sem. S terapevtskim in duhovnim spremljanjem vstopam v skrivnostni svet oseb, zaznamovan z radostjo, pa tudi z veliko bolečine. To je poslanstvo, ki najbolj zaznamuje moj vsakdan in me tudi spreminja. Včasih sem še našla čas za ikonopisje, pa pletenje, za gore in kolesarjenje, za to in ono in drugo. A je že tako, da je enkrat čas za to, drugič za drugo.
Najbolj celo in povezano pa se počutim, kadar molim ali sama ali v skupnosti. Čas pred Jezusom in z Njim je tako poln in milosten, da sem spet pri tistem »nepopisljivo, neopisljivo …« Tako sem, takšna sem, majhna in ljubljena grešnica. Moja želja za najino pot z Jezusom pa je ostajati majhna, ponižna, učljiva, ljubeča, Njegova. A ne da imam zelo lep in pomenljiv priimek, ko me še ta spominja in opominja naj bom majcena? 😊
foto :april, 2022