»Prehodil je vso jordansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi besed preroka Izaija: Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.« (Lk 3,3-6)
Ob evangeliju druge adventne nedelje se s hvaležnostjo spominjam različnih oseb, po katerih je veselo oznanilo prišlo tudi do mene. Skozi tisočletje in stoletja je bilo prehojenih mnogo pokrajin, da je oznanilo o krstu spreobrnjenja prišlo do mojih staršev in po njih do mene. Z vzgojo so se toliko napolnile doline in znižali griči, da so se razširila obzorja in dano mi je bilo videti toliko drobcev skrivnosti odrešenja, da je moje srce zahrepenelo po še več.
Pred mano je še pot, ki jo je potrebno ravnati in gladiti. Potrebno je nekaj duhovnega napora, predvsem pa sodelovanje z delovanjem Duha. Božja ljubezen je namreč tista, ki me na eni strani z mojim sodelovanjem osvobaja napuha samozadostnosti, na drugi strani pa ozdravlja rane in odstranjuje ovire. Vse z enim samim namenom: da bi bila deležna Božjega odrešenja.
Prejeta milost pa je hkrati že poslanstvo. Kar prejemam, naj živim in pričujem. To, česar sem deležna, naj delim in k temu naj vabim svoje bližnje in vse, s katerimi se srečujem. Ko stopam po poti, lahko neopazno odstranim kakšno oviro in z ljubečo držo zacelim kakšno razpoko, s ponižnostjo lahko znižujem »gore« napuha in z oznanilom napolnjujem »doline« duhovne praznine. Zopet vse z enim namenom: da bi vsi videli Božje odrešenje, ki se v božični skrivnosti spušča k človeku, in zahrepeneli po njem.
s. Veronika Verbič