Za konec pa še to …

»Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišel bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molite, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.« (Lk 21,34‒36)

Zadnja vrstica zgornjega odlomka precej neposredno namiguje na to, kar kristjani običajno imenujemo poslednja sodba. Kako natanko bo to izgledalo, si verjetno vsak predstavlja po svoje, a složni smo v tem, da ta dan neizogibno bo prišel.
Pravzaprav je nepredstavljivo živeti mimo razodetega dejstva, da se enkrat bo razkrila vsa resnica. Če bi namreč vse utonilo in se razblinilo v tej nedovršenosti, zbeganosti, protislovnosti, ki je vraščena in smo ji priče v tem življenju – prav razuzdanost, pijanost in življenjske skrbi le-to poskušajo prevpiti oz. v tem utopiti človeka – potem vprašanje, če bi imelo vse skupaj sploh kakšno vrednost, sploh kakšen smisel.
Dozdeva se mi, da v nas tako ali drugače tli zavest, da četudi vse življenje bežimo pred seboj in pred Bogom, se temu soočenju ne bomo mogli izogniti.

Sprašujem pa se, ali človek lahko prenese vso resnico. Kako strašno je stati v njeni popolnosti pred Božjim obličjem, pred njim, v katerem je vsa modrost, vsa lepota, vsa čistost, brez vsakršne pokvarjenosti, izprijenosti, dvoličnosti, pristranskosti, brez vsake laži in hlimbe?
Bog ve, če zmoremo prenesti padec vseh utvar in konstruktov, v senci katerih se prebijamo skozi življenje.
Kdor je vsaj malo pogledal pod gladino svoje površine, ve, kakšen strokovnjak je človek za življenje v iluziji. Kako se je zmožen prepričati v marsikaj, kar bi rad verjel, in si dokazati, da je zato vredno živeti – ali morda še bolj temeljno, da je zaradi tega sam vreden življenja.
Če se je potapljal še dalje, ga je morda preplavil občutek neznatnosti ob sestopu v neslutena prostranstva lastnega bitja, ki so se odpirala pred njim.

Prav to, koliko se res zavedaš samega sebe, koliko si navzoč v resničnosti, ki je zdaj, ima velike kvalitativne posledice na tvoje življenje in posledično na zven njegovega konca.
Zdaj je vse, kar imaš. Si samo zdaj.
Zelo opogumljajoče je, ko se zaveš, da ima čas eno čudovito lastnost: vsak trenutek je še vedno zdaj. Če do zdaj nisi, imaš prav zdaj spet – ali pa še vedno – priložnost. Zdaj je vedno tukaj, vedno si, vedno se lahko vrneš v to zavedanje. Napolni sedanjost s svojo navzočnostjo!

Kako se vtisne v spomin trenutek, užit pri polni zavesti, ki mu pustiš, da te prežame. Saj verjetno niti ni modro, da bi se to zgodilo z vsem, kar moraš doživeti; a vsaj tistega dobrega si ne dovoli vzeti. Pusti, da gre skozte, da se vpije vate. Mogoče je to edino sidro, ki bo kasneje preprečilo, da se raztreščiš na čereh.

Vem pa tudi, da je moj pogled delen, ponekod popačen, izkrivljen – vsekakor torej omejen. To je optika, skozi katero gledam v svet, s katero zajemam stvarnost. Kako naj torej, omejen kot sem, pridem do luči?

Na našo veliko srečo nam Gospod pošilja Jezusa Kristusa, o katerem pravi:
»Postavil sem te za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje. Varujem te in te postavljam za zavezo ljudstvu, da vzdigneš deželo in dobiš opustošene dediščine, da rečeš jetnikom: ‚Pridite ven,‘ tem, ki so v temi: ‚Prikažite se!‘« (prim. Iz 49,6b.8b‒9)

Svetloba.
Smer.
Trdna resnica.
Globina …
Svoboda.

Vse to ti je dostopno v Kristusu; kdorkoli si in kjerkoli si. (Če boš bolje vedel, kdo si, boš tudi jasneje videl, kje si.)
Išči ga torej, kjer si: zdaj.

s. Zala Vrabec

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Sveto noč božični noči
Naslednji prispevek
Odprta obzorja