Kako? Tako, točno tako, in nič drugače, Sveto noč želim prepustiti božični noči. Med polnočnico jo želim zapeti v srcu in iz srca. Prvič, nič prej. Šele takrat, ko bo Jezus rojen.
Ta razmislek je zgolj moj osebni pogled na pragu adventa. Ni naperjen proti zborom in pevcem in dirigentom in organizatorjem dobrodelnih in vseh drugih koncertov. Ko sem pela v zboru, je bilo povsem naravno in potrebno, da smo Sveto noč vadili. A vprašanje, zakaj ni Božič vrhunsko doživetje Božjega učlovečenja tudi na zunaj, mi ni dalo miru.
Pisalo se je leto 2019, ko sem se vprašala, če bi res bilo mogoče pesem Sveta noč slišati šele na božično noč. Zdelo se je skoraj nemogoče, saj je že sprehod po mestu takoj zrušil moje načrte, z zamaški v ušesih ves advent res nisem mogla hoditi naokrog. Da o včasih tudi treh adventnih koncertih na teden s predvsem božičnimi pesmimi niti ne razpredam. Kje je junak, ki bi sestavil repertoar z adventnimi pesmimi? Kako sem se oddahnila, ko je epidemija preprečila ta cerkveni veseli december. Okolje je bilo umirjeno zaradi zahtevnih zunanjih okoliščin. Meni po meri, marsikomu pretesno. Epidemije ne maram, da ne bo pomote.
Tisto leto je šlo. Opazovala sem, kako so hodili na koncerte in koliko navdušenja je to potegnilo za seboj. »Ga bo še kaj ostalo za polnočnico?« sem se spraševala. Najverjetneje ja, ne vemo, upam.
Kakorkoli že, to je bila zame prelepa božična noč. Zazvenela je v tonih, kot ni še nikoli. Moja ušesa, ki so se prav po adventno odpovedovala glasbi in pesmim, so poslušala z drugačno držo. Pesem je v vsej polnosti izrazila skrivnost Jezusovega rojstva. Nisem je bila navajena, nisem je imela vrh glave, čakala sem jo.
A res, le kaj se je zgodilo z našim, z mojim adventom? Mar res več ne znam v tišini in miru premišljevati teh velikih dogodkov in se notranje pripraviti na praznovanje Božjega rojstnega dneva, ne da bi prižigala luči veselega decembra pred prvo adventno nedeljo?
Bo spet kar težko, sem pomislila, vse to moje hrepenenje, ko sem se v sredini oktobra v Mömax-u znašla sredi tropa jelenčkov in gore božičnih okraskov. Malo je manjkalo, da nisem šla pogledat na koledar, če se nisem zmotila za kakšen mesec. A prav skozi to, kar je težko, se je vredno malo pretolči. Trgovci imajo svojo logiko, ni treba, da je tudi moja. Bleščečih stvari, ki se doma hitro spremenijo v šaro in breme za okolje, mi ni treba kupovati. V tem neučakanem okolju, ki bi rado ves čas praznovalo, in nazadnje prav zato ne zna več praznovati, ker mora biti vse en sam praznik, kar je pa zgrešeno samo v sebi, bi lahko praznovanje izgubilo svoj ton. To bo v duhu dejstva, da tisti, ki so kar naprej veseli, sploh ne morejo vedeti, kaj veselje je.
Ta moj mini osebni socialni eksperiment je enkrat že uspel. Adventna pesem »Vso zemljo tema krije …« odkriva lepoto teme, v kateri hrepenimo po svetlobi. Kako lepe so adventne pesmi! Umetne razsvetljave advent res ne potrebuje. Si predstavljamo svet, v katerem bi bil prižig božičnih luči na samo polnoč? Ali obilje božičnih koncertov in objemov in druženja in vseh teh prazničnih malenkosti, ki bogatijo življenje, po božiču?
Kakorkoli že, vsak od nas ubere svoj način. Tako kot nekatere nosečnice izvajajo gnezdenje, pripravo na porod, z veliko hrupa in pospravljanja, se druge nosečnice malo umaknejo in več časa namenijo pogovoru z otrokom v sebi. Bliže mi je drugi način, Sveto noč bom spet skušala prvič slišati in zapeti na božično noč.
s. Polonca Majcenovič