Pokojna gospa Cilka Kranjc

Nagovor s. Angele Zanjkovič pri maši zadušnici na dan pogreba (na Brezjah, 10. februarja 2022):

Spoštovani sorodniki, spoštovani vsi navzoči!

V psalmu, ki smo ga brali osmega februarja pri sveti maši, psalmist izraža hrepenenje po prebivanju v Božji bližini in pravi: »Moja duša hrepeni, medleč koprni po Gospodovih dvorih. Moje srce in moje telo vriskata k živemu Bogu. … Blagor njim, ki prebivajo v tvoji hiši, vedno te hvalijo, Gospod! … Boljši je v tvojih dvorih en dan kot tisoč drugih.«

Lahko rečemo, da se je to hrepenenje po bivanju v Božjih dvorih uresničilo za našo Cilko Kranjc, ko se ji je prav ta dan v samostanu pri šolskih sestrah na Brezjah izteklo zemeljsko življenje. Njena življenjska pot se je počasi in vztrajno iztekala vse do trenutka, ko se je iztekla in se prevesila v večnost. S tega sveta se je mirno poslovila obdana z molitvijo sester, še posebej rodne sestre s. Roze.

Cecilija Kranjc ali Cilka, kakor smo jo klicali, se je rodila 21. septembra 1928  v vasi Šedem pri Krškem v kmečki družini očetu Jožefu in materi Ceciliji. V družini je bilo sedem otrok, trije fantje in štiri dekleta, Cilka je bila predzadnji otrok. Dveletni Martin jih je zapustil in vse svoje pričakuje v večnosti. Tri njene rodne sestre, s. Roza, s. Dolores in s. Minka, so postale šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja.

Cilka je živela in pomagala doma pri delu, šolo pa obiskovala v Senovem. Nadaljevala je ekonomsko-računovodsko šolo in bila zaposlena  v računovodstvu pri rudniku v Senovem vse do upokojitve.

Večkrat je prišla na Brezje, obiskala sestre in pri Frančiškanih pomagala p. Leopoldu Grčarju pri vodenju seznama članov Živega rožnega venca, molivcev za duhovne poklice. Leta 1990 je vstopila v Frančiškov svetni red in naredila obljube ter dobila ime sestra Elizabeta. Bratje in sestre Frančiškovega svetnega reda so ji hvaležni za njeno razpoložljivost in požrtvovalno služenje v Redu.

Po smrti sestre s. Minke avgusta 1996 je po dogovoru s predstojnicami ostala pri sestrah v samostanu na Brezjah. Pokazala se je potreba večje pomoči p. Leopoldu Grčarju za vodenje evidence članov Živega rožnega venca, a tudi v samostanu je bila Cilka v veliko pomoč sestram za razne opravke na uradih in za vožnje z avtomobilom. Najbolj pa je bila v pomoč rodni sestri s. Dolores, ki je bila skoraj popolnoma slepa. Bolne sestre so jo imele rade, ker se je ob njih znala ustaviti, jih poslušati in jim pomagati.

Zadnja leta jo je obiskala bolezen. Pri hoji in tudi pri vožnji ni bila več zanesljiva. Zavedala se je tega. Sprejela je svojo nemoč. Rada se je mudila pri Jezusu v kapeli in ko tega ni več mogla, je vdano sprejela bivanje v sobi, z rožnim vencem v rokah.

Dokler je še mogla govoriti, je v pogovoru s sestro s. Rozo dejala: »Jaz vse darujem Mariji, naj Ona razpolaga z vsem!« Glede denarja je rekla: »Naj ne ve levica, kaj dela desnica.«    »Zagotovo ni bila niti malo navezana na nobeno stvar tega sveta,« je še dodala s. Roza.

Draga Cilka, šolske sestre smo vam hvaležne za vso pomoč, za vaš zgled in molitve. Dobri Bog naj vam obilno povrne z večno srečo pri sebi v nebesih!
S Frančiškovim pozdravom vam želimo “Mir in dobro” v nebeški domovini.
S hvaležnostjo se vas bomo spominjale v molitvi, vi pa pri Bogu in Mariji prosite za nas!

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Prejšnji prispevek
Pokojna s. Petrina (Karolina) Kostelec
Naslednji prispevek
Krščanska identiteta v pastorali