Na 5. postno ali tiho nedeljo beremo evangelij po Janezu (Jn 12,20‒33).
Zakaj to nedeljo imenujemo tiha? Razlagalci pravijo, da zato, ker se je Jezus skril, kajti njegova ura za prijetje še ni prišla.
Ob tem odlomku pa premišljujem takole:
»Gospod, radi bi videli Jezusa.«
Kakšnega Jezusa bi radi videli – resničnega ali »svojega«? “
Mi si ga prevečkrat predstavljamo kot romantično osebo, ki dela čudeže, nasičuje, ozdravlja, odgovarja na naše molitve, nas tolaži, varuje, je z nami v težavah, nas ima rad. Vse to je res, a On je kot pšenično zrno, ki pade v zemljo, ki umre, da zraste nov sad. On ni le romantika, ampak je darujoči se Bog, ki na križu umre zame in zate, da nama pokaže, kakšna je najina pot: preko vsakdanjih malih umiranj v novo življenje.
»… ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.«
V povzdignjenju na križu se zgodi dokončen Božji objem vsakega izmed nas. In od tam nas Jezus ne izpusti več in nas nese s seboj preko smrti v vstajenje, v večno življenje.
Ali Ti verjamem?
Ali verjamem,
da je Tvoje življenje
ena sama
neskončna ljubezen
do mene?
Gospod, verujem,
pomagaj moji neveri …
Daj mi
v svojem Svetem Duhu
polnost razumevanja,
sprejemanja in verovanja.
s. Mirjam Černigoj