Na praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, me nagovarja liturgična pesem:
O Kristus, sonce večnosti,
v svetlobi neminljiv žariš,
pozdravljamo Te s pesmijo,
veseli tebi vzklikamo.
Ti si modrost Očetova
in svetu razodevaš ga,
urejaš čudovito vse,
da nad lepoto duh strmi.
Da. Lepota Tebe, Kristus Kralj! Ti si lepota. Ti si dobrota. Ti si vse naše življenje.
Obljubljen si bil, da nas obiščeš kakor sonce, ki vzhaja z višave …
In lepota Kristusa Kralja v življenju na zemlji? Ki si ga živel kot Sin človekov? Ko si
oznanjal Božje kraljestvo
ubogim v duhu,
krotkim,
žalostnim,
lačnim in žejnim pravice,
usmiljenim,
čistim v srcu,
miroljubnim,
preganjanim …
V vsakem blagru Te najdem; v vsakem je sonce še za oblaki.
A na Kalvariji je tema! In lepota je povsem notranja v nepojmljivi skrivnostnosti.
Ko slavimo praznik Kristusa, Kralja vesoljstva, nič več ni zastrto. Žari.
O Kristus, sonce večnosti …
s. Rafaela Glasenčnik
Helena Rebek