Romarka Naja piše:
V prvomajskih počitnicah smo si mladi iz različnih koncev Slovenije vzeli čas za Gospoda – poromali smo v Medžugorje. Po besedah ene od romark smo se šli kot »kopenske želvice, ki se hodijo zjutraj v svoji kletki gret pod lučko, tudi mi nastavit pod Jezusovo luč, se potopiti v neskončno morje Njegove ljubezni in si nabrati moči za nadaljnje življenje«. On nas zares ni pustil oditi praznih rok. Preko molitve rožnega venca, svetih maš, adoracije, katehez in razmišljanj v tišini, pričevanj, spovedi, pogovorov ter pesmi je našel unikatne poti do naših src.
Osebno se mi je zdelo neverjetno, kako sem bila na začetku romanja prepričana, da vem, s čim prihajam … Mariji sem nesla tistih nekaj stvari, ki so me bremenile, mi niso dale miru, ki jih je bilo težje izročiti. A šele v samem Medžugorju sem odkrila, da s seboj prinašam veliko več. Da je v mojem srcu veliko sob, v katere Jezus še ni vstopil, pa se tega prej sploh nisem zavedala. In tam, pri Mariji sem dobila priložnost, da zares prezračim kraljestvo svojega srca in vse prostore »nastavim pod Božjo lučko«. Tako je Jezus dobil priložnost, da vse sobane napolni s svojo neskončno ljubeznijo.
Poleg Božje in Marijine bližine na romanju ni manjkalo smeha, petja, dobre hrane, ki so nam jo zelo prijazno pripravljali v gostišču Marian, in mladostniške radoživosti. V majhni skupini desetih ljudi (poleg sestre Eme in sestre Martine se nas je zbralo še šest deklet in dva fanta) smo imeli res čudovito priložnost utrditi in poglobiti že stare medsebojne odnose in splesti tudi nove. Naša slovenska govorica je v pogovor privabljala tudi druge romarje iz Slovenije, naše prepevanje pa je k petju spodbudilo kose in grlice, ki so ubrano zapeli z nami. Ob vsem je Marija poskrbela še za lepo vreme in čudovito mavrico med molitvijo rožnega venca, ko je več skupin romarjev skupaj molilo vsak v svojem jeziku.
Skratka izjemno bogate prvomajske počitnice, ko smo svoje baterije napolnili v neskončni luči Božje milosti.
K besedam romarke Naje dodajam še svoj vtis zares lepe romarske skupine mladih. V spominu mi ostaja toliko življenja in radoživosti obenem pa želje po molitvi. Besed ni nikoli zmanjkalo. Vsak trenutek smo porabili za utrjevanje medsebojnih vezi ali pa za iskanje odgovorov na življenjska vprašanja in vprašanja naše vere. Želim dodati še spomin na prijetno srečanje s sestrami v naši skupnosti v Medžugorju, ki sva jo pod večer prvega dne obiskali s s. Martino, in zahvalo s. Miri iz Širokega Brijega, ki nas je sprejela, ko smo se tam ustavili na poti domov, in z nami podelila spomin na usodo pobitih hercegovskih frančiškanov. Tudi to nas je močno obogatilo.
Bogu hvala za srečno pot in množico dobrih ljudi!
s. Ema Alič
Romarji
