s. Gizela Knez

Rodila sem se leta 1942 v Šentvidu pri Zavodnju nad Šoštanjem v župniji Zavodnje.  Za redovni poklic sem se odločila, ker sem v sebi čutila klic, naj svojo ljubezen in svoje življenje popolnoma podarim Jezusu Kristusu. Vedno bolj se zavedam, da je klic v posvečeno življenje zastonjski Božji dar.

Temelje vere sem prejela v domači družini. Odraščala sem v verni kmečki družini. Imam tri brate in eno sestro. V naši družini smo vsak dan skupaj molili. Ob nedeljah in praznikih smo redno hodili k sv. maši, čeprav smo bili več kot eno uro peš hoje oddaljeni od župnijske cerkve. Razne preizkušnje (med vojno smo bili v taborišču, po vojni so ata za 2 leti zaprli), so družino še bolj utrdile v veri in zaupanju v Božjo previdnost. Na naše versko življenje v družini so vplivali tudi dobri in goreči duhovniki v naši župniji. Čudovito so nam ob evangeljskih prilikah prikazali zastonjsko Božjo ljubezen in nas navdušili za dejavno versko življenje.

Kot odraščajoče dekle sem v sebi začutila veliko željo po pogostem prejemanju sv. obhajila, kjer sem še na poseben način doživljala Božjo bližino. Večkrat sem se v svojih prošnjah večkrat obračala na Srce Jezusovo in Božjo Mater Marijo. V meni je vedno bolj rasla želja, da bi tudi jaz lahko svoje življenje posvetila Bogu in pomagala ljudem. Veliko sem molila v ta namen, da bi mi Jezus pokazal pravo pot v življenju. Ko sem bila stara 21 let, sem se v naši župniji udeležila duhovnih vaj za dekleta. Prav na teh duhovnih vajah sem se v tišini srca pred Bogom dokončno odločila, da vse svoje življenje posvetim Jezusu. Domači moje odločitve niso mogli razumeti. Zelo so mi branili.

V veliko tolažbo in spodbudo so mi bile besede domačega župnika: »Kjer koli boš, povsod bo Jezus s teboj.« Moja prva postojanka je bil samostan v Novem Sadu. Tam so bile že tri kandidatinje Slovenke, sestre pa so delale v otroški bolnišnici. Kot postulantinja sem bivala v Zemunu skupaj še z eno postulantinjo. V noviciat sem bila sprejeta na Marijin praznik, 8. septembra 1964, v Pančevu. Bilo nas je osem novink.

Po noviciatu sem bila v različnih skupnostih v Ljubljani. Kar 28 let sem bila zaposlena pri upravi časopisa Družina. Na to službo imam lepe spomine, četudi so bili vmes težki časi. Poleg službe pri Družini sem v popoldanskem času poučevala verouk na raznih župnijah, največ v Ljubljani. Delo z otroki me je še posebej veselilo in bogatilo.

Leta 2001 sem se preselila v Maribor. Prvo leto sem bila odgovorna za študentke v materni hiši in učila verouk prve štiri razrede v župniji Kamnica pri Mariboru. Potem sem pričela z delom v vezilnici. To delo doživljam kot dar od Gospoda, da več molim za duhovnike, za njihovo zvestobo in svetost ter za nove duhovniške poklice.

Na prehojeno pot imam lepe spomine, čeprav so bili vmes tudi težki trenutki. Gospod vse čudovito rešuje, če smo v molitvi in ljubezni povezani z Njim. Hvaležna sem mu za dar redovnega poklica in za vse, kar sem v teh letih prejela od Njega. Rada živim v skupnosti sester, kjer skupaj molimo in skupaj slavimo Boga. Vedno mi je bilo v samostanu najbolj dragoceno to, da sem bila lahko vsak dan pri sv. maši in prejemala Jezusa v svetem obhajilu. Dragocene so mi tudi jutranje meditacije Božje besede in večerno češčenje Najsvetejšega. Zahvaljujem se Gospodu za Njegovo ljubezen, notranjo srečo, za vse milosti, za njegovo varstvo in bližino tudi v preizkušnjah.

 

Kategorija: naše zgodbe
Oznake: naše zgodbe
Prejšnji prispevek
s. Majda Tisel
Naslednji prispevek
s. Ema Alič
Meni