s. Mateja Mikuš

Doma sem iz Zagorja ob Savi. Imela sem še dva brata. Bili smo delavska družina. Oče je bil rudar. Živeli smo skromno. Moja mama je bila zelo verna in mi je o veri veliko pripovedovala, drugače pa nismo bili preveč verna družina. Z bratom sva zelo rada hodila k maši, od doma do cerkve je bilo deset minut.

Kako sem spoznala, da imam redovni poklic? Moja teta je bila šolska sestra. Dvakrat sem bila z njo v Beogradu. Enkrat me je peljala v Repnje, ko je bila tam ravno preobleka (vstop v noviciat). Živo se spomnim s. Ide Plateis, ki mi je rekla, da bi lahko prišla v klošter. Pri 16 letih in pol sem šla v Ljubljano v skupnost šolskih sester v bogoslovju. Bilo nas je šest kandidatinj. Kasneje od leta 1969 do 1970 smo bile skupaj bile v noviciatu v Repnjah, kjer je bilo zelo živahno in lepo. Voditeljica je bila s. Lea Hönigmann. Takoj po zaobljubah, 4. oktobra 1970, sva s s. Metodo odšli v Zemun, kjer sva že naslednji dan vstopili v medicinsko šolo. Na Zemun in sestre imam zelo lepe spomine. Starejše so nas imele zelo rade. Bilo je kot nadaljevanje noviciata.

Po končani srednji medicinski šoli sem do leta 1991 delala v Domu za ostarele v Zrenjaninu. Potem sem šla v Avstrijo v Podgorje za osem let in delala v domu Karitas. Leta 1999 sem šla na Brezje in čez 9 mesecev v Dom duhovnikov v Maribor. Ko so leta 2015 zaprli Dom duhovnikov, sem prišla v materno hišo in sedaj hodim pomagat v škofijo.

Ko gledam nazaj, poskušam več moliti in odkrivati skrivnost trpljenja. Nekatere stvari mi ne pomenijo več toliko. Učim se od starejših in spoznavam, kako smo nemočne in kako smo odvisne druga od druge. Za sabo imam preizkušnjo z boleznijo, ki me je učila minljivosti. Takrat sem čutila Božji dotik in Njegovo pomoč ter dobre ljudi, ki so mi stali ob strani. Niso veliko govorili. Bili so ob meni in s tem molkom so mi bili kot luč in moč v trpljenju. Preprosto želim vsak dan z veseljem sprejemati, kar dan prinese. Pri tem naredim tudi dober namen, ki naj obrodi sadove.

s. Mateja Mikuš

Kategorija: naše zgodbe
Oznake: naše zgodbe
Prejšnji prispevek
s. Ema Alič
Naslednji prispevek
s. Ozana Gucić
Meni