s. Urša Šebat

Že od nekdaj je bil Jezusov klic v mojem srcu. Počasi, da nisem niti slutila, je rastel. Oblikoval se je v tesnem prepletanju življenja v družini, na vasi in v župniji, kasneje pa s skavti in šolskimi sestrami v Št. Petru.
Rodila sem se kot tretji otrok, najmlajši, mami Mariji in očetu Janezu ter v kmečki družini odraščala s precej starejšima bratoma. Pri nas so bila vrata vedno odprta za vsakogar ob vsakem času in ne glede na prepričanje. Vsrkavala sem življenje, ki se je kar samo od sebe porajalo v vsem svojem bogastvu, bodisi v delavnosti, prepletanju življenja družine in širše skupnosti bodisi v skrbi in pomoči drugim, v miru in času, ki ga je kljub delu na kmetiji vsak v družini imel tudi zase. Preizkušnje, naše in drugih, so bile del našega življenja. Prav tako vera – iz nje smo živeli, ne teoretično, ne preveč pobožno, bila je življenjska drža. Tudi ko ni bilo denarja, ko so bile zdravstvene težave in nesreče, je Bog poskrbel. Ostaja velika hvaležnost domači družini ne le za delovne roke, tudi za odprto in sočutno srce.
Župnija je bila moj drugi dom. Ne vem, zakaj. Vedno sem rada šla k maši, verouku, celo k rožnemu vencu sem hodila v oktobru, ena od redkih otrok. Nihče me ni silil, šla sem. Vsi po vrsti so se čudili, nihče pa mi ni branil. Sodelovala sem povsod, kjer sem mogla. Ravno v pravem času so v naši župniji ustanovili skavte, ki so mi dali poleta v vsem začetem doma. Ob lepih prijateljstvih sem duhovno rastla in razvijala odnose do družbe, Cerkve in domovine. Skavtska obljuba je še danes, po 20 letih, odkar nisem več dejavna skavtinja, zelo živa, na kar me spominja skavtska rutka na dosegu roke.
Srednja šola je bila zame pomemben mejnik. Starši so mi predstavili šolo v Št. Petru, ki jo vodijo šolske sestre koroške province. Že ko sem stopila na dvorišče, sem vedela, da je to to. Odprl se je nov svet. Močno sem bila vključena v vse vidike življenja šole in internata: pesmi, molitve, pogovori, projekti, prazniki … Kako lepa prijateljstva so nastala. Pred Veliko nočjo v 1. letniku v Assisiju pa je srce poskočilo. Občutna razlika, ki je nisem priznala. Srce pa je gorelo.

Na pobudo skavtov sem iskala svoje mesto v svetu in svoj poklic. Navdušena nad kmetijo in kmečkim življenjem, ki sem ga želela tudi svojim otrokom, sem vsak dan molila za svojega bodočega moža. Več let. Brata pa sta zame vneto iskala fanta. Ojoj!
Takrat sem v roke pogosto jemala Sveto pismo. Rada sem delala v naravi in z živalmi in tako ostajala s Stvarnikom. To je bilo pravzaprav začetek molitve, pristnega pogovora z Njim. Začela sem zahajati pod molitveni kor sester in se tako naskrivaj pridružila njihovi molitvi. Vsako jutro ob 6. uri sem začela dan s sveto mašo pri sestrah. Spoznavala sem jih in s sv. Frančiškom je samostan šolskih sester vedno bolj postajal moj dom. In kako sem to vedela? Ko me je neki fant vprašal, če bi »hodila«. Zdelo se mi je nepošteno do njega. Še leta in leta pa se nisem mogla odločiti. Šolo v Št. Petru sem končala, šla študirat v Ljubljano, srce pa je vleklo le v eno smer.

Sama sebi sem se zdela nevredna klica. V resnici sem »izmoljen« poklic naše župnije in šolskih sester v Št. Petru, s katerimi sem bila vedno tesno povezana. Zaradi glasnosti klica niti študirati nisem mogla, kar naprej me je vznemirjal, in vedela sem, da si moram vzeti čas za odločitev. Prvi korak je bilo študentsko peš romanje iz Ljubljane na Brezje, kjer sem se izročila Mariji Pomagaj, kamor sem od doma pogosto prikolesarila v poletnih večerih, in jo prosila pomoči. Sledilo je kolesarsko romanje v Assisi. Tako močno sem doživela Božjo previdnost in ljubezen, da so vsi dvomi odpadli. In sem se odločila, v enem mesecu pa vstopila v samostan.

Nikoli mi ni bilo žal. Z veseljem živim poslanstvo šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki ga doživljam blizu Cerkvi in ljudem. Prepletata se duh Frančiškovega veselja in njegovega preprostega načina življenja po evangeliju. Pogosto si ponavljam geslo večnih zaobljub: »Vse moje je tvoje« (Jn 17,10).

Milost je, da sem bila v vsaki skupnosti rada. Zadnja leta sem v Št. Petru na Koroškem, kjer se vračam h koreninam klica in v vsej lepoti odkrivam učiteljski in vzgojiteljski poklic redovnice med mladimi. Čas pubertete mi je bil zelo dragocen in verjetno me je zato vedno privlačilo poslanstvo med mladimi v tej starosti. Hvaležna sem za te mlade in za skupnost sester, ki so mi vsaka na svoj način zgled. Se mi zdi, da se kot šolska sestra bolj kot kaj drugega učim v družbi mladih, sodelavcev, predvsem pa v odnosu z Bogom. Lepo je!

s. Urša Šebat

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: naše zgodbe
Oznake: naše zgodbe
Prejšnji prispevek
s. Gizela Knez
Naslednji prispevek
s. Majda Tisel
Meni