s. Terezija Tomazin

s. Terezija Tomazin

Prihajam iz šestčlanske delavsko-kmečke družine. Doma smo bili zelo povezani s Cerkvijo. V župnijo smo bili vključeni kot pevci, ministrantje, pritrkovalci in drugo. Poleg obiska nedeljske sv. maše je bila v družini tudi redna molitev. Hvaležna sem staršem za lepo popotnico v življenje, pa ne le z verskega vidika, temveč vsestransko. Vključevali so nas v vsa hišna in kmečka dela. Veliko smo bili skupaj in bili zelo povezani.

Nikoli si nisem predstavljala, niti pomislila nisem, da bi postala redovnica. V 4. letniku srednje šole sem se udeležila srečanja molitvenih skupin in tam je bil za moj odnos z Bogom »usoden« trenutek. Prvič v življenju sem med molitvijo začutila Boga zelo blizu, živega. Od tega trenutka je moja molitev bila res molitev, pogovor z Bogom, ki ve zame in me ima rad. Začela sem iskati trenutke za osebno molitev v cerkvi in v naravi. Po maturi sem se zaposlila v vrtcu kot vzgojiteljica, to so bile moje sanje že od tretjega razreda. V nekem trenutku pa sem med molitvijo v sebi začutila klic, da bi popolnoma služila Bogu. Ni mi bilo jasno, kaj to pomeni. Vedno sem si želela – in si tudi predstavljala -, da bom imela veliko družino. Moja molitev je postala še bolj goreča, predvsem pa spraševanje: Gospod, kaj hočeš od mene? Prekrižal mi je načrte. Klic sem želela utišati, a v srcu nisem čutila miru. Z Bogom sem se začela pogajati. Ko sem v službi srečevala otroke iz neurejenih družin, sem se odločila, da se ne bom poročila, temveč se posvetila vzgojnemu delu, posebej skrbi za te otroke. Tudi to mi ni dalo pravega miru. Vpisala sem se na katehetsko-pastoralno šolo in začela poučevati verouk ter se še bolj aktivno vključila v župnijo. Zdelo se mi je, da to od mene pričakuje Bog. Vedno jasneje pa sem čutila, da Bog pričakuje še nekaj več. Pogosteje sem hodila v cerkev pred tabernakelj in ga prosila, naj mi pokaže, kaj hoče. V tem obdobju so se v službi začele pojavljati težave. Onemogočili so mi delati strokovni izpit. Prepovedali so mi hoditi k maši, a jaz sem vztrajala. Velikokrat sem morala iti na zagovor, ker so me v nedeljo videli, da sem šla k maši, in zvedeli, da poučujem verouk. Še danes se čudim, kako sem se zagovarjala. Bog mi je dajal neizmerno moč, da sem vzdržala pritiske. Postavili so me pred dejstvo, odpovedati se veri ali službi. V tem sem videla Božji poseg, da končno spoznam, kaj on želi. Ta pogoj mi je pomagal k odločitvi. Odločila sem se, da pustim službo in grem v samostan. Ko sem naredila to odločitev, se je v meni naselil mir. Zdelo se mi je, da sem na novo zaživela.

Toda, kam naj grem, ko pa ne poznam nobenih sester in ne vem, kje je kakšen samostan, kateri redovi so pri nas? Našla sem knjižico, v kateri so bili predstavljeni redovi. Zelo blizu mi je bil sv. Frančišek, zato sem si rekla: grem tja, kjer je sv. Frančišek in kjer delajo z mladimi.  Zdelo se mi je, da so šolske sestre še najprimernejše. Domači župnik, ki me je ves čas iskanja življenjske poti spremljal, me je peljal v Repnje, kjer sem prosila za sprejem. Nisem vedela, kam sem prišla, kaj me čaka. Vse, kar sem vedela, je bilo to, da v srcu čutim mir in veselje in to je bil dokaz, da sem se prav odločila. V službi sem dala odpoved in odšla k sestram.

V samostanu sem že 35 let in nikoli mi ni bilo žal te odločitve. Vedno sem čutila, da sem na pravem mestu. Ko so prišle preizkušnje, sem imela pred očmi tisti mir in srečo, ki sem ju doživela ob odločitvi. To mi je dajalo moč, da sem vztrajala. Bog je res velik. Uresničil je vse moje želje. Dal mi je veliko družino, imam veliko sester in vsa leta delam z mladimi. Prva leta v katehezi, nato dvajset let v vrtcu. Še vedno pa je moje veselje biti pred Gospodom v tabernaklju. V vsej svoji slabosti in šibkosti vem, da je On moja moč. »Življenje je meni Kristus. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč« (Flp 1,21; 4,13) je moje življenjsko geslo. Vedno bolj vidim, da je vse, kar sem lahko naredila v svojem življenju, Njegovo delo. Hvaležna sem Bogu za to pot.

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: naše zgodbe, novice
Oznake: naše zgodbe, novice
Prejšnji prispevek
Slomškov dan 2021
Naslednji prispevek
Stoletnica življenja in delovanja šolskih sester v Sinju
Meni