s. Terezija Tomazin

s. Terezija Tomazin

Prihajam iz šest članske delavsko kmečke družine. Doma smo bili zelo povezani s Cerkvijo. V župnijo smo bili vključeni kot pevci, ministrantje, pritrkovalci in drugo. Poleg redne nedeljske sv. maše je bila v družini tudi redna molitev. Hvaležna sem staršem za lepo popotnico v življenje, pa ne le z verskega vidika temveč tudi vsestransko. Vključevala sta nas v vsa hišna in kmečka dela. Veliko smo bili skupaj in bili zelo povezani.

Nikoli si nisem predstavljala, niti pomislila, da bi postala redovnica. V 4. letniku srednje šole sem se udeležila srečanja molitvenih skupin in tam je bil za moj odnos z Bogom »usoden« trenutek. Prvič v življenju sem med molitvijo začutila Boga tako blizu, živega. Od tega trenutka je moja molitev bila res molitev, pogovor z Bogom, ki ve za mene in me ima rad. Začela sem iskati trenutke za osebno molitev, tako v cerkvi kot v naravi. Po maturi sem se zaposlila v vrtcu kot vzgojiteljica, to so bile moje sanje že od tretjega razreda. V nekem trenutku pa sem med molitvijo v sebi začutila klic, da bi popolnoma služila Bogu. Ni mi bilo jasno kaj to pomeni. Vedno sem si želela in si predstavljala kako bom imela veliko družino. Moja molitev je postala še bolj goreča, predvsem pa spraševanje: Gospod kaj hočeš od mene? Prekrižal mi je načrte. Klic sem želela utišati, a v srcu nisem čutila miru. Z Bogom sem se začela pogajati. Ko sem v službi srečevala otroke iz neurejenih družin sem se odločila, da se ne poročim temveč se posvetim vzgojnemu delu, posebej skrbi za te otroke. Tudi to mi ni dalo pravega miru. Vpisala sem se na katehetsko-pastoralno šolo in začela poučevati verouk ter se še bolj aktivno vključila v župnijo. Zdelo se mi je, da to od mene pričakuje Bog. Vedno jasneje pa sem čutila, da Bog pričakuje še nekaj več. Pogosteje sem hodila v cerkev pred tabernakelj in ga prosila naj mi pokaže kaj hoče. V tem obdobju so se v službi začele pojavljati težave. Onemogočeno mi je bilo delati strokovni izpit. Prepovedali so mi hoditi k maši, a jaz sem vztrajala. Velikokrat sem morala iti na zagovor, ker so me v nedeljo videli, da sem šla k maši in zvedeli, da poučujem verouk. Še danes se čudim kako sem se zagovarjala. Bog mi je dajal neizmerno moč, da sem vzdržala pritiske. Postavili so me pred dejstvo, odpovedati se veri ali službi. V tem sem videla Božji poseg, da končno spoznam kaj on želi. Ta pogoj mi je pomagal k odločitvi. Odločila sem se, da pustim službo in grem v samostan. Ko sem naredila ta odločitev se je v meni naselil mir. Zdelo se mi je, da sem na novo zaživela. Toda kam naj grem, ko pa nisem poznala nobenih sester in nisem vedela, kje je kakšen samostan, kakšni so redovi. Našla sem knjižico, kjer so bili predstavljeni redovi. Zelo blizu mi je bil sv. Frančišek zato sem si rekla: grem tja, kjer je sv. Frančišek in delajo z mladimi.  Zdelo se mi je, da so šolske sestre še najbolj primerne. Domači župnik, ki me je ves čas iskanja življenjske poti spremljal, me je peljal v Repnje, kjer sem prosila za sprejem. Nisem vedela kam sem prišla, kaj me čaka. Vse, kar se vedela je bilo to, da v srcu čutim mir in veselje in to mi je bil dokaz, da sem se prav odločila. V službi sem dala odpoved in odšla k sestram.

V samostanu sem že 35 let in nikoli mi ni bilo žal te odločitev. Vedno sem čutila, da sem na pravem mestu. Ko so prišle preizkušnje sem imela pred očmi tisti mir in srečo, ki sem ga doživela ob odločitvi. To mi je dajalo moč, da sem vztrajala. Bog je res velik. Uresničil je vse moje želje. Dal mi je veliko družino, imam veliko sester in vsa leta delam z mladimi. Prva leta v katehezi nato 20 let v vrtcu. Še vedno pa je moje veselje biti pred Gospodom v tabernaklju. V vsej svoji slabosti in šibkosti vem, da je On moja moč. »Življenje je meni Kristus. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč« (Flp 1,21; 4,13) je moje življenjsko geslo. Vedno bolj vidim, da vse, kar sem lahko naredila v svojem življenju je Njegovo delo. Hvaležna sem Bogu za to pot.

Kategorija: naše zgodbe
Oznake: naše zgodbe
Naslednji prispevek
s. Polonca Majcenovič
Meni