s. Urša Marinčič

Sem s. Urša Marinčič, Ljubljančanka po rodu, sedaj pa že skoraj štiri leta Ugandčanka po srcu. 😉
Gospod me je obdaril s čudovitimi starši in bratom, pa tudi s prijatelji, ki so moje otroštvo obarvali še s svetlejšimi barvami. Po naravi sem živahna in vedoželjna. Rada imam šport ter delo z mladimi.

Od malega sem si želela imeti družino in na kraj pameti mi ni padlo (pa mislim, da tudi mojim bližnjim ne), da bom postala redovnica. A naš dragi nebeški Očka piše ravno s krivimi črtami. Če sem imela v rani mladosti predstavo, da so sestre ene “zatežene” in “zakompleksane” ženske, ki jih nihče ne mara, zato so postale to, kar so, se mi je ob srečanjih z njimi ta predstava začela rušiti. Ob njih sem začutila pristno veselje, svobodo in poseben žar, ki me je začel močno privlačiti. Še pomembneje pa je bilo, da je Kristus postajal vedno bolj moj osebni prijatelj in sogovornik. V prostih trenutkih med faksom ali pa na poti po raznih opravkih sem se rada zatekla v kakšen skriti kotiček katere od mestnih cerkva in se preprosto “sončila pred Gospodom”.

Dolga tri leta sem bojevala svoj osebni boj. Bilo me je neskončno strah, da s svojo živahno naravo nikakor ne spadam v samostan in da bom z vstopom izgubila svobodo. A na koncu je Gospod s svojo vztrajno ljubeznijo zmagal. Kar pa je pri tem najlepše, z Njegovo zmago sem zmagala tudi sama. Vse to in še mnogo več, za kar sem se bala, da bom izgubila, mi je Gospod podaril – z zvrhano in potlačeno mero.
Pridružila sem se Šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja. S samo izbiro redovne družine nisem imela velikih težav, saj so šolske sestre združevale dve karizmi, ki ju je Gospod zapisal v moje bitje – karizmo serafinskega ubožca sv. Frančiška ter poslanstvo vzgoje.

Svojo redovno pot sem začela kot kandidatinja pri 23 letih v provincialni hiši v Ljubljani. V tem času sem bila še vedno zelo dejavna v svoji domači župniji pri frančiškanih na Tromostovju. Bila sem animatorka, poučevala sem predšolski verouk, bila del Frančiškove mladine … V obdobju postulature sem bila na Brezjah, kjer sem med drugim dokončala svoj dvopredmetni študij pedagogike in slovenskega jezika s književnostjo. Nato je sledil dvoletni noviciat v Mariboru – čas odmika v molitev, življenja v skupnosti, poglabljanja v duhovnost, zgodovino reda, našo karizmo … Bila sem blagoslovljena s sonovinko, s katero sva si sicer diametralno različni, ampak nama je prav ta različnost pomagala rasti in zoreti za Gospoda in sestrinstvo. Prav tako pa so mi bile v veliko oporo in zgled tudi moje sestre vzgojiteljice.

V začetku noviciata je sestra smrt obiskala mojega očeta, kar me je močno zaznamovalo ter mi odprlo veliko vprašanj in nova življenjska obzorja … V tem času se je v mojem srcu pojavila tudi želja po služenju v misijonih. Slednje je bilo tako močno, da sem za trenutek celo pomislila, da nisem izbrala prave redovne družine. A takrat mi je Gospod v molitvi podaril globok mir in zagotovilo, da če me bo želel imeti v misijonih, mi bo to tudi jasno povedal. Moje pa je, da polno in predano živim svoje redovno življenje.

Po prvih zaobljubah sem se preselila v našo materno hišo, prav tako v Mariboru in bila najprej vključena v pastoralo v župniji Kamnica ter opravljala pripravništvo na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška. Po opravljenem strokovnem izpitu sem tam tudi dve leti poučevala slovenščino. Nato sem prevzela vodstvo našega Študentskega doma sv. Elizabete ter bila hkrati duhovna asistentka mariborske Frančiškove mladine (FRAME) in predstavnica sester na nacionalni ravni. Delo z mladimi mi je prinašalo mnogo veselja in me hkrati spodbujalo k osebni rasti. Ob tem sem bila vzgojiteljica kandidatk.

V tem obdobju se je prečiščeval tudi moj misijonski poklic, ki pa je dokončno dozorel leta 2018, ko so naše sestre bosansko-hrvaške province v Ugandi odprle nov misijon in me sprejele medse. Sedaj živim med palmami, skupaj s svojimi sosestrami in afriškimi prijatelji. Življenje, popolnoma drugačno evropskemu – na eni strani velika revščina, nizka izobrazba, zelo slab zdravstveni sistem …, a na drugi strani bogastvo življenja, preprostosti, hvaležnosti, vere …

Res, začetna bojazen, da bi mi Gospod vzel svobodo, je bila popolnoma odveč. Ni mi je odvzel, pač pa mi jo je podaril. Pa ne samo svobodo, temveč vse, o čemer sem nekoč sanjala, le da v malo drugačni obliki. Tako da, dragi moji, kar pogumno in z veseljem za Gospodom! Res je vredno!

6. 8. 2022

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: naše zgodbe, novice
Oznake: naše zgodbe, novice
Prejšnji prispevek
Gospodinjski tečaj 2022