V soboto 29. februarja je v materni hiši potekalo celodnevni seminar za sestre naše province, z naslovom Dialog v skupnosti. Srečanje je pripravila s. Mojca Šimenc, višja predstojnica slovensko-hrvaške inšpektorije Družbe hčere Marije pomočnice.
Po uvodnem pozdravu s. Veronika Verbič, provincialne predstojnice, nas je s. Mojca uvedla v temo dneva. Opozorila nas je, kako pomembno je, ne le imeti dober namen, temveč biti pripravljen stopiti na drugo stran in si določeno situacijo ogledati tudi z zornega kota tistega, s katerim se pogovarjam. Sicer je velika verjetnost, da bomo ostali le pri tem, da bo vsak zagovarjal svoj prav.
Ker smo tudi pri premišljevanju Božje besede povabljene k dialoški molitvi, smo se najprej razdelile v manjše skupine ter si vzele nekaj časa za molitev z vsemi čutili. Ustavile smo se ob evangeljskem odlomku Marijino oznanjenje ter si nato podelile, kar smo zaznale, videle, okušale ob izbranem odlomku. Po Molitvi, ki smo jo sklenile s prošnjami, smo bile smo spodbujene k razmisleku ali je naša molitev zares dialog z Bogom ali pa zgolj monolog. Zanimiva je bila tudi povezava, ki jo je izpostavila s. Mojca, namreč, da se prav pri skupni mizi vidi ali smo dobro molile.
Srečanje smo nadaljevale s predstavitvijo, kakšne so povezave med dialogom in odnosom, med odnosi, dialogom in različnimi boleznimi. Pogovarjale smo se o tem, kako lahko dobra beseda ozdravlja in je orodje Božje slave, medtem ko slaba beseda razvrednoti, rani. Ter o tem, kako skupnost postaja moje ogledalo. Zopet smo bile izzvane z vprašanjem ali smo pripravljene, resno razmislit o svojem načinu pogovarjanja.
Med seminarjem, ki je vključeval tudi različne krajše vaje na temo dialoga, smo spoznavale razliko med občestvom in kolektivom, med dialogom in diskusijo. Ter si vmes ogledale še krajši izsek iz filma Božji možje, ki prikaže dialog med predstojnikom in skupnostjo. Ustavile smo se tudi pri nekaterih vzrokih za težave v dialogu ter o dialogu med različnimi generacijami. Zanimivo je bilo pogledati, kako so različne oblike redovne formacije vplivale na to, kako se v skupnosti pogovarjamo med seboj.
Po preprostem kosilu in prijetnem druženju, smo v popoldanskem delu precej časa posvetile empatiji. Naredile smo test o naši zmožnosti empatije in se na to pogovarjale o rojstvu empatije ter o tem, kaj pravzaprav je in kaj ni empatija. Ni vseeno, kako prisluhnemo nekomu, v kakšnem tonu se z nekom pogovarjamo in kaj je tisto, kar nas v življenju premika. Je to res ljubezen?
Ob zaključku seminarja smo tako bile povabljene, da tudi same razmislimo, kje smo se našle v temi dialog v skupnosti in kako konkretno bomo šle naprej.
V hvaležnosti za sestrinstvo, ki nam je podarjeno, nam želim, da bi nas pri prizadevanju za dialog v skupnosti vodil Božji pogled na vsako sestro, medsebojno spoštovanje in zaupanje, da ljubezen vedno najde pot do sočloveka.
s. Tina Dajčer
