Pod tem naslovom smo se od četrtka, 12. avgusta, do nedelje, 15. avgusta 2021, na Brezjah na duhovnih vajah zbrale pet deklet, animatorka Maja Kajtna in jaz, s. Ema.
Prvi večer smo ob ognju, hrenovkah in penicah razmišljale, kaj sploh pomeni biti skupaj, kaj to od nas zahteva ter seveda, kdo smo me, ki smo se te dni znašle skupaj na duhovnih vajah. – Da, prav gotovo vsaka po posebnem Božjem povabilu, navdihu. Prišle smo skupaj, da bi bile skupaj druga z drugo in tako kot apostoli z Jezusom (Mr 3,14).
Petek dopoldne si je vsaka od nas postavila vprašanje: Sem skupaj? Bog nas je ustvaril in odrešil celovito kot telo, dušo in duha. Mar mu je za vse te razsežnosti našega življenja in mi smo povabljeni za vse to skrbeti. V raju je človek dobil navodilo, naj svet varuje in obdeluje. Tako naj skrbimo za svet okoli nas in za nas same. Ne smemo zanemariti svojega telesa, a se mu ne posvečati bolj kot duši in duhu, ki sta nam prav tako podarjena. Jezus je z odnosom do hromega, ki mu ni ozdravil le nog, pač pa mu je najprej odpustil grehe, pokazal vrednost našega bitja v celoti (Mt 9,1-8). Duh pa je kraj našega srečevanja z Bogom. Tam se sredi vsakdanjega življenja srečujemo z Njim in na globlji ravni tudi med seboj.
Ta dan smo kasneje posvetile pripravi na sveto spoved. Za to smo izbrale miren kraj okrog cerkvice v Crngrobu. Za prejem zakramenta svete spovedi pa smo se odpeljale v Škofjo Loko k bratom kapucinom. Kasneje smo se ustavile ob sotočju dveh Sor, tam kramljale, počivale, bile skupaj. Pot smo nadaljevale do naših sester v Repnjah, ki so nas toplo sprejele in pogostile, predvsem pa podelile z nami vsaka svojo življenjsko izkušnjo srečanja z Jezusom in življenja z njim. Poletni večer smo izkoristile še za opazovanje zvezdnatega neba, v kar nas je vpeljala Maja.
Sobota pa je bil dan, ko smo se spraševale o samoti. Lahko smo v množici, pa vendar osamljeni. Lahko smo v samoti, pa se ne čutimo zapuščene. Samota je lahko pogubna ali pa kraj rasti. Lahko je težka, pa vendar rodovitna. Seme v zemlji izgleda zapuščeno in pozabljeno, a iz njega lahko zraste obilen sad, ki nahrani. Da bi okusile dobro samoto, ki postane kraj srečanja z Bogom, smo preživele čas v tihi molitvi vsaka zase v družbi Božje Besede.
Izkoristile smo priložnost in se zvečer pridružile slovesni sveti maši pred praznikom Vnebovzete in v procesiji praznovale skupaj z drugimi verniki, ki smo vsi skupaj del ene skupnosti Cerkve. Prav ob premišljevanju o Cerkvi smo se ustavile zadnji dan. Za zgled smo si vzele prve kristjane, o katerih pripovedujejo Apostolska dela, in sv. Frančiška, ki mu je Gospod dal brate.
Dneve smo preživele v družinskem razpoloženju. Same smo kuhale, pospravljale, veliko prepevale, se spoznavale, molile, premišljevale, se veselile. Svoj delež so prispevale tudi sestre brezjanske skupnosti, največ z molitvijo, rade pa so nam ustregle, če smo kaj potrebovale (predvsem smo se veselile okusnih juh s. Nikoline). Zato smo jim ob slovesu rade volje zapele dve pesmi in jih poprosile za molitev še naprej.
To so bili dnevi učenja, kako biti z Jezusom. Želimo si, da bi z njim živele v vsakdanjem življenju, kar je med drugim pod svojimi vtisi izrazila tudi udeleženka Pija. Takole piše: “Na duhovne vaje imam zelo lepe spomine. Prinesle so mi notranji mir in energijo, ki jo potrebujem za premagovanje naporov v vsakdanjem življenju. Okrepila sem vero v Jezusa s premišljevanjem Božje Besede, se bolj poglobila v molitev in uživala v petju. Spoznala sem, da ljudje nismo ustvarjeni za samoto, ampak da smo poklicani v skupnost. V krogu odprtih in prijaznih ljudi sem se počutila sprejeto in domače. Hvaležna sem za čudovito izkušnjo.”
s. Ema Alič
