Ko premišljujemo
Božjo besedo praznika vseh svetih,
se v naših srcih prebuja hvaležnost,
da smo zaznamovani za odrešenje,
mi, naši domači, prijatelji,
drugi, s katerimi se srečujemo,
mnogi oboleli in trpeči …
hvaležnost, ker smo ljubljeni Božji otroci,
tako različni – a vsi odlični
ker smo blagoslovljeni in blagrovani.
Hrepenimo po tem, da bomo vsi
med množico izvoljenih, svetih,
vsi različni – vsi odlični
in bomo večno salvili Boga.
Svetost ni popolnost
ni brezgrešnost
ni stalno zmagovanje in premagovanje zla.
Svetost ni neka popolnost,
za katero bi se trudili,
za katero bi se vzgajali,
h kateri bi bili eni poklicani, drugi ne.
Bog nas vse ljubi,
zanj smo vsi odlični,
čeprav tako različni –
in prav v različnosti,
ki priznava drugega odličnost,
je čar občestva.
Tako občestvo so svetiniki v nebesih.
Za nas na zemlji pa
svetost še pomeni zmage in poraze,
pomeni živeti z Bogom
in v ponižnosti hoditi z njim,
iz dneva v dan.
Pomeni dojeti da,
čeprav, smo tako različni,
smo v Božjih očeh vsi odlični
in poklicani v občestvo z Njim in med seboj.
On je izvir občestva,
medsebojne povezanosti,
odličnosti – svetosti.
Svetost je Božja navzočnost,
Njegova prisotnost.
Bog je svet.
“Bodite sveti, kajti jaz,
Gospod, vaš Bog, sem svet.” (3 Mz 19,2)
Če se družimo z Njim, postajamo odlični, sveti.
Ali kot pravi psalmist:
“Glejte Nanj, da boste žareli.” (Ps 34,6)
Bližje ko smo Bogu,
čim bolj od blizu gledamo vanj,
bolj žarimo,
bolj smo sveti,
Njegova svetost sije skozi nas,
greje in razsvetljuje tudi druge.
So pa še madeži in
dopustimo Kristusu, da jih On očisti v svoji krvi.
Praznik vseh svetih naj nam da pogum,
da bomo v tem življenju hodili z Njim
in bomo tako v nebesih skupaj.
Lep in blagoslovljen
nekoliko drugačen praznik Vseh svetih,
v hvaležnosti za toliko zgledov svetosti
v naši osebni in skupni zgodovini.
Vsi svetniki prosite za nas!