Ko čakam v vrsti pred pošto.
Ko ne morem doklicati zdravnika.
Ko gledam večerna poročila.
Ko izvem za okužbe na delovnem mestu.
Ko ne razumem protestov.
Ko zaradi prepovedi obiskov ne morem obiskati očeta.
Ko sem zaradi nošenja maske deležen posmeha.
Ko narašča napetost …
In se naenkrat zavem, da ni samo po sebi umevno, da namesto strahu izberem zaupanje, namesto vztrajnega pritoževanja zahvaljevanje, namesto dolgih razpravljanj o zadnjih novicah molitev, namesto besed poniževanja besede spoštovanja.
Prav zares. Ni samo po sebi umevno, kakšna bo moja in tvoja izbira srca. Ali kar je apostol Pavel zapisal v pismu Tesaloničanom in beremo v drugem berilu na 30. navadno nedeljo med letom: »Odvrnili ste se od malikov, da bi služili živemu in resničnemu Bogu.« 1Tes 1, 9b
Komu torej želim služiti? In kaj je tisto, kar želim in zmorem danes dati za skupno dobro naši razdeljeni domovini?
s. Tina Dajčer