Vera afriškega človeka

Letos v Cerkvi obhajamo misijonsko nedeljo 18. oktobra. Spominjamo se misijonarjev in zanje molimo. Smo že tako narejeni, da za “svoje” še bolj zavzeto molimo in jih tako ali drugače spodbujamo (ali pa oni nas) k zvestemu prijateljstvu z Bogom. Tudi šolske sestre imamo svojo misijonarko, s. Uršo, ki deluje v Ugandi. Povprašale smo jo kako afriški človek živi z Bogom. Takole piše:

Po skoraj dveh letih življenja na misijonu v Ugandi počasi vstopam v svet afriškega človeka, ki je povsem drugačen od današnjega evropskega.

Afriški človek je zelo povezan z naravo in je od nje povsem odvisen, kljub temu pa tehnologija in potrošniška miselnost vstopata tudi na ta kontinent z veliko naglico.

Prav odnos z naravo človeku avtomatsko odpira srce tudi za Stvarnika. Njegov pogled oči in srca še ni zastrt in zaslepljen s človeškimi dosežki, pač pa zmore videti Primarno.

Ko sem prihajala na misijon, je v meni kar vrelo, kaj vse želim podariti in naučiti svoje nove prijatelje. Vedno bolj pa ugotavljam, da so pravzaprav oni tisti, ki brez šole, s svojim življenjem učijo mene.

Prejšnja sezona je bil zelo slaba. Zaradi suše je zemlja dala zelo malo pridelka. Sestre smo bile zaskrbljene, kako bodo ljudje to preživeli. Pa je eden od mož, ki z delom na naših njivah in plantaži banan služi kruh za svojo družino, rekel: »Sestra, brez skrbi. To je Božja volja. On bo poskrbel z nas. Še vedno je.« In sem samo prikimala ter se zamislila. To namreč ni rekel kot prazno frazo, pač pa je v to trdno prepričan.

Ta njihova hvaležnost in zaupanje sta neverjetna. Ljudje okoli nas so zelo revni. V večini si lahko privoščijo hrano le enkrat na dan. A znajo biti za to malo neizmerno hvaležni.

Ob drugi priložnosti, ko smo z upanjem gledali v nebo, da bi padla kakšna kaplja prepotrebnega dežja, prav tako eden od njih z iskrenim zaupanjem reče: »Sestra, brez skrbi, Gospod nam bo poslal dež.«

Njihov velik dar je tudi njihovo veselje do življenja. Vsakega! Ena od žena, ki si prav tako služi kruh na našem misijonu, se je zelo mlada poročila, da je pobegnila iz težkih domačih razmer in v tem zakonu rodila deklico. Zaradi moževe nezvestobe in grobosti je kmalu z deklico pobegnila od njega in čez čas našla novega moškega, a se je le-ta tik pred porodom drugorojenca smrtno ponesrečil. Kmalu za tem ji je umrla mati in je tako v skrb prevzela še svoji dve sestri in brata, ki so vsi trije še osnovnošolci. Tako ima sedaj v najemu eno sobico v naši vasi in skrbi za vseh pet otrok. A kot da to ni dovolj, ji je nekega dne, ko je bila ona na delu, neznana žena pred hišo pustila še enega, približno tri leta starega fantka. Ko smo jo sestre spraševala, kaj bo z njim, nas je samo čudno pogledala, potem pa rekla: »Če mi ga je Gospod podaril, bom pa že skrbela še za njega.«

Tudi njihovi pogrebi so prav pretresljivi. Ljudje so preprosto pokopani v domačem nasadu banan. Smrt jemljejo kot del življenja. A to ne pomeni, da jim je vseeno in da jim ni težko pri slovesu. Na pogreb pridejo sorodniki in cela vas – mnogo ljudi. Medtem ko ožji domači ob pokojniku jokajo in se poslavljajo, ostali okrog njih na ves glas molijo, pojejo in plešejo – v hvaležnosti za njegovo življenje ter v veri in prepričanju, da je sedaj že v Nebesih.

s. Urša Marinčič,
misijonarka v Ugandi

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno, uganda
Oznake: duhovno, uganda
Prejšnji prispevek
Bogu, kar je njegovega
Naslednji prispevek
Za koga ali kaj se odločam?