Usmiljeni oče

Četrta postna nedelja
Evangelij: Lk 15,1-3.11-32
Na četrto postno nedeljo, nedeljo veselja (Laetare), beremo evangelij o očetu in dveh sinovih,
bolj znan kot prilika o izgubljenem sinu. V zvezi z njo so me nagovorile besede papeža
Benedikta XVI.: »Ta prilika nas vedno gane in vsakič, ko jo poslušamo ali prebiramo, nam
ponuja vedno nove pomene. Predvsem ima to evangeljsko besedilo v sebi moč, da nam
spregovori o Bogu, nam da spoznati njegovo obličje, oziroma še bolje, njegovo srce.«
Središče prilike je torej oče in ne sin.
Jezus pripoveduje to priliko, ko so se mu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga
poslušali. (Lk 15,1)
Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: »Oče, daj mi delež premoženja,
ki mi pripada!« In razdelil jima je imetje. (Lk 15,11-12)
Ljubeči oče, spoštljiv do svobode svojih dveh otrok. Z veliko bolečino v duši pusti oditi
mlajšemu sinu. V upanju, da bo nekega dne dovolj odrasel, da bo zajemal očetovo ljubezen.
Uporni sin, ki hoče živeti svoje življenje, ki odklanja podrejenost, ki veruje, da bo bolj
svoboden, če bo popolnoma neodvisen. Značilen upor otrok vseh časov!
Z razuzdanim življenjem je zapravil svoje imetje (Lk 15,13) … in potem spoznal bedo. Tedaj
je šel vase (Lk 15,17). Pripravil je besede, ki jih bo rekel očetu: »Oče, grešil sem zoper nebo
in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih
najemnikov.« (Lk 15,18-19) In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in
se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil (Lk 15,20) ter poln veselja naročil gostijo. Tako
sprejema oče svojega upornika.
Vedno znova prebiram te besede. Ti, Jezus, si si zamislil to priliko. Poslušam tvojo pripoved.
Skušam si predstavljati spremembe v tvojem glasu, ko to pripoveduješ. Želiš mi povedati
nekaj zelo pomembnega. Kako so se odzvali tvoji poslušalci? Kaj so storili potem, ko so to
slišali? Ali so ti povedali svoje zgodbe, ti razkrili svoje padce in grehe? Ali so cestninarji in
grešniki, ki so se ti približevali – pa tudi farizeji, ki so godrnjali nad njimi – razumeli, pred
kom so, in da je sreča imeti takega očeta, o kakršnem si pripovedoval?
Tu je še starejši sin, ki je ogorčen zaradi prazničnega sprejema mlajšega brata. Ni srečen, kot
je oče, še več, razjezi se in se noče vrniti domov. Njegov oče se mu približa: »Otrok, ti si
vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31). Čeprav je bil doma ob očetu, ni
veliko razumel o njegovi ljubezni. Mlajši pa celo zaradi svojega greha in svojega življenja
daleč od doma … zaradi prejetega odpuščanja zdaj bolje razume, kako je ljubljen.
Benedikt XVI. pravi: »Ko okusimo odpuščanje in spoznamo, da smo brezpogojno ljubljeni z
ljubeznijo, ki presega našo bedo, pa tudi našo pravičnost, lahko končno vstopimo v resničen
sinovski ter svoboden odnos z Bogom.«
Hvala, Jezus, za to čudovito priliko o dobrem nebeškem Očetu. Očetu, ki me vedno znova
sprejema v svoje naročje. Premišljujem o Očetovem ljubečem srcu in prosim, da me v tem
postnem času prenovi njegova usmiljena ljubezen.
s. Mira Rožanc
Pixabay