Evangelij nam predstavi zanimiv prizor: Jezusa, grešnico-prešuštnico in tožnike njenega greha. Zgodaj zjutraj je Jezus šel v tempelj in množici oznanjal in razlagal, kako moramo spolnjevati Božje zapovedi, … ne ubijaj, ne prešuštvuj …, da bi mogli vstopiti v Božje kraljestvo. Mojzesova postava pa je določala drugače: prešuštnice morajo biti pobite s kamnanjem.
Naenkrat se zasliši kričanje. Nekaj moških prižene žensko, češ da so jo zasačili v prešuštvu. Nihče se ne sprašuje, kdo pa je tisti moški, s katerim naj bi se spečala. Razlog za obtožbo je namreč bil, Jezusa spraviti v zadrego. Oponesli so mu, da uči nasprotno Mojzesovi postavi. Ko so tožitelji silili vanj, se je Jezus pripognil in nekaj pisal po tleh. Končno se je vzravnal in odločno rekel: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« S tem ni odobril greha prešuštva, pač pa je okrcal hudobno namero tožnikov. Zgleda, da so se prestrašili, da jih morda Jezus razkrinka; vsi so se nekam poskrili. Jezus se je spet pripognil in s prstom pisal po umazanih tleh pa se spet vzravnal in rekel ženi, ki je ostala poleg njega: »Ne obsojam te, vendar nikar ne greši več!«
Ta primer pokaže, da je greh hudobije, sovraštva, hinavščine ipd. grši kot greh mesenega poželenja; seveda je tudi to odločno prepovedano (6. in 9. Božja zapoved). V vsakem primeru naj kljub kateremu koli storjenemu grehu ostanemo pri Jezusu. Ne pomaga skrivati se, pred Bogom je vse razkrito. Izjemno moramo biti hvaležni za zakrament spovedi, za Božje usmiljenje in odpuščanje. Nočem več grešiti! Bog mi pomagaj!
s. Mihaela Berčon
Pixabay