Še gorijo svečke na grobovih, ki smo jih prižgali kot znamenje vere v življenje po smrti. Ali pa smo jih morda prižgali kar tako, ker se spodobi, ker je navada. Vsaj enkrat na leto morda pomislimo, da tole, kar živimo, ni vse. Vsaj enkrat na leto se zazremo onkraj, v življenje (ali pa morda le v smrt?).
Kaj bo onkraj? Kako bo?
Jezus nam v evangeliju 32. nedelje med letom (Lk 20,27-38) odstira, da življenje onkraj smrti je in da je vsekakor drugačno kot to, kar poznamo. Hkrati pa je pogojeno in raste iz tega, kar vsaj deloma poznamo: iz ljubezni.
Kdor tu na zemlji ni vadil življenja v ljubezni, nekako ni logično, da bi ga lahko živel v večnosti. Ne bo znal. Ljubezen je tista, ki gre preko smrti, ki je edina vredna, da obstane. Ljubezen je tista, ki nas ponese čez. In če je nimamo, tam čez ne bomo vedeli, kaj početi, kako živeti, kajti tam čez se živi v občestvu, v svobodni pripadnosti, v odnosih ljubezni.
Prototip takega življenja je Sveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, ki so med seboj povezani, živijo ljubezen. Poklicani smo k življenju po tem vzorcu. Ustvarjeni smo po tem vzorcu. Že tu na zemlji imamo priložnost živeti življenje v občestvu, v ljubezni. To je priprava, vaja, da se bomo v večnosti sploh znali vključiti v Ljubezen.
Če bi za nas bilo pomembno, da natančno vemo, kakšno bo življenje v večnosti, bi nam Jezus gotovo kaj več povedal. O tem, da večno življenje obstaja, sploh ni razpravljal. Zanj je bilo to dejstvo. Povedal pa je, da je večno življenje življenje občestva, medsebojne ljubezni. Pa ne po zakonitostih tega sveta. Tam bomo tega prosti.
Nadaljevali bomo pot ljubezni, a bo povsem drugače.
“Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre … In to, kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo … Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti.” (1 Kor 15,35-38.42)
Zrno v zemlji segnije, umre in šele nato se rodi novo, drugačno življenje. Ko damo prostor ljubezni, umiramo, kajti ljubezen je vedno konkretna in boli, ko umira naša sebičnost. A samo v ljubezni postajamo nesmrtni.
Ljubezen se udejanja v telesu. “Ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici.” (1 Jn3 18) Dejanja ljubezni nas prestavijo čez prag smrti v večno Ljubezen.
Kot vidimo v prvem berilu, so že v Stari zavezi verovali v večno življenje. Toda predstavljali so si ga kot nadaljevanje tega zemeljskega življenja in na način zemeljskega življenja.
Tako so očitno razmišljali tudi saduceji, ki so Jezusu zastavili vprašanje o razmerjih onkraj. Zato je njihovo vprašanje tako mimo. Jezus se sploh ne spušča na njihov nivo, ampak pokaže, kako bo v nebeškem življenju povsem drugače. Ne bomo vezani na določene zakonitosti, ki vladajo tu na zemlji, ampak bomo svobodno želeli pripadati Bogu in drug drugemu, želeli drug drugemu dobro, ker bomo vedeli, da je to sreča, so nebesa v nas in mi v Bogu in Bog v nas.
s. Aleša Stritar