Sobotni večer je bil. Tiho in spokojno je bilo v našem malem mestu. Pred župniščem pa je še odmeval smeh in vesel klepet. Mladostni vrvež me je držal pokonci, mene, ki sicer ob taki uri že davno sanjam v družbi angelov.
Letos se je mladinski skupini spet pridružilo lepo število devetošolcev – birmancev. Bogu se zahvaljujem za te čudovite mlade ljudi. Prosim ga, naj me uporabi, da jim bo spregovoril, jim povedal, kako silno ima vsakega od njih prav posebno in edinstveno rad. Vsakega ima najrajši. Bog to zna! S Svetim Duhom, ki prebiva v nas, varuj lepi zaklad, ki ti je bil zaupan, mi odzvanja Božja beseda današnje nedelje.
Ko sem premišljevala Božjo besedo te nedelje, sem slišala reči Jezusa, da je dovolj imeti vero majhno/veliko kakor gorčično zrno.
Gorčično zrno je sila majhno. Enkrat sem ga videla, ko ga je nekdo prinesel iz Svete dežele. Res je neverjetno majhno, a je vanj položena velika moč, da iz njega zraste novo življenje.
Moč, da zrno porodi življenje, je vanj položena. Te moči zrno nima samo od sebe. Bog je, ki daje rast. Vera je zrno. Čisto majhna vera, da lahko iz teh mladih ljudi zraste nekaj čudovitega za svet. Moč in rast pa daje Bog. Zrno je le orodje, je osnova, jaz sem le kanal, po katerem lahko steče moč Svetega Duha.
Hvaležnost za njegovo Božjo ljubezen, ki jo čutim v teh mladih srcih, me žene, da se mu priklonim in ga počastim. Da moje srce veselo vriska, ko z njimi pojem na čast Božji Ljubezni.
Pridružim se svetopisemskemu pesniku psalmov – psalmistu: Pridite, vriskajmo Gospodu … Stopímo mu naproti s hvaležnostjo. Pridite, pádimo na kolena in se priklonímo.
Če hočem svobodno in srečno živeti, vedno bolj spoznavam, da prikloniti se pred Bogom pomeni ravno to: svobodo, mir in srečo.
Sebičnost in iskanje same sebe pa me pahne v nesrečo, v žalost, v nekaj, česar v bistvu nočem! Hočem živeti. Polno živeti. In to je mogoče samo v Bogu. On žari iz obrazov, me gleda zdaj z žarečimi, zdaj s prosečimi očmi, me navdušuje s poletom mladih ali zori z modrostjo starih.
O da bi danes poslušali njegove besede! Ne zakrknite svojih src!
Zakrknjenost srca vodi v smrt – nasprotno pa podreditev njej, Ljubezni, vodi v življenje.
Zakaj se je tako težko podrediti, upoštevati nasvet ali sprejeti opomin? Ali ni to vprašanje odnosa? Ko imam nekoga rada ali ko vem, da me ima nekdo rad, sploh ni problem poslušati nasvet in ga upoštevati. Ni problem ubogati, saj vem, da mi ta oseba želi dobro in najboljše. Z veseljem upoštevam celo opomin. Sprejmem ga z odprtim srcem in že gledam, kako bi stvar popravila. Vse zaradi vere v ljubezen. Ljubezen premika gore.
Dejanja so samo vrh ledene gore. Resnični premik se začne globoko noter – v srcu, kjer sem sposobna zaznati Ljubezen. Resnično, dobrohotno, iskreno Ljubezen – taka premika gore. Vera v Ljubezen premika gore. Ne samo gore, človeška srca premika! Kaj zmore Ljubezen! Vero v Ljubezen v meni poživlja Sveti Duh, ki mi je bil dan.
Kadar se družim z Bogom, se sončnim pred njim, na pigment mojega srca pa vedno bolj vpliva sonce njegove Ljubezni. Skozi mene lahko prodira njegova toplota, ki ogreva srca. Nisem jaz tista, ki grejem, ampak On. Jaz samo skrbim za to, da sem pretočna, da vedno znova razplamenim Božji milostni dar, ki je v meni.
Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti. Prosim Boga vedno znova za moč ljubezni. Ne neke sentimentalne ljubezni, ampak prosim za moč njegove Ljubezni, ki v resnici premika gore človeškega srca.
Besedilo in foto: s. Aleša Stritar