Vlečeno testo–takšno ali drugačno
Že mesec dni je od tega, odkar smo skupaj razmišljali, kakšna je povezava med dobro kvašenim testom in življenjem prežetim z Božjo milostjo. Če ste med tistimi, ki se vam je to morda zdelo kar malo preveč pravljično (vložim nekaj malega, Bog pa naredi veliko), potem berite drugi del: vlečeno testo vas bo postavilo pred večji izziv. Treba se bo prepustiti. Se tudi to sliši preprosto?
Vrnimo se spet k poletnim duhovnim vajam. Pripravljali smo vlečeno testo. To se lahko dobro vleče ali pa se nam vsestransko upira. Punce so poleti imele srečo in so doživele oboje. V vsakem primeru smo vlečeno testo prijele z vso previdnostjo, napele oči in kožo na dlaneh, da bi dobro čutile, kaj se z njim dogaja in mu prilagajale svojo držo in moč ter kot, pod katerim pristopamo k njemu.
V enem primeru nikakor ni šlo. Kakorkoli smo ga potegnile, je skočilo nazaj. Ostalo je debelo, nam pa je pojemala potrpežljivost. Po dolgem času poskusov se je vendarle nekoliko uneslo, a žal ni šlo brez obilnih lukenj.
Povsem drugače pa je bilo z drugim testom. Ko smo se ga lotile, je dobesedno skočilo narazen. Še danes mi ni jasno, zakaj sta nastali tako različni, saj smo imele isti postopek za pripravo.
Vleče me milost Svetega Duha
Če si za hip predstavljam sebe kot vlečeno testo, in nebeškega Očeta kot tistega, ki me vleče … ah, ne morem mimo tega, da se ne bi vprašala, zakaj me Bog sploh vleče? Je res potrebno, da me oblikuje? Torej, kaj bi bilo iz vlečenega testa, če bi ostalo v kepi? Naj poskusi vsak sam in postavi to kepo v pečico ter pove, kako okusna je bila. Jaz bi bila taka kepa brez vsake Božje spodbude, brez kančka gorečnosti in navdušenja Svetega Duha v sebi, brez teženja k temu, da se odprem svetu, da postanem rodovitna … Brez tega bi bila taka kepa, v sredini zagotovo surova in neužitna. Z milostjo Svetega Duha pa me Bog skuša razvleči in pripraviti na velike stvari.
Te velike stvari so najrazličnejši nadevi, s katerimi me naposled napolni, in postala bom okusna in sočna jed.
Brez dvoma lahko rečemo (tako nas uči pozoren pogled v življenje), da Bog vsakogar vleče in razteguje. Vsak prihaja pred različne preizkušnje in izzive, skozi katere raste in se pripravlja na večjo rodovitnost, skozi katere se lahko odpira Svetemu Duhu. Vprašam se lahko dvoje: Kakšno vlečno testo pa sem jaz? Se Bogu pustim oblikovati? Predvsem pa, ali verjamem, da bo iz mene, če se mu prepustim, nastala okusna jed?
Kakšna jed? Štrudelj, burek ali štruklji.
Prepustimo to nebeškemu Mojstru. Ali lahko preprosto verujem, da on ve, kakšno jed želi napraviti iz mojega življenja? Ali je mogoče, da ne pozabim, da nas različnost v nadevih bogati, ne pa razdvaja? Nekdo je narejen bolj na sladko, da drugim prinaša veselje, radoživost in sproščenost. Iz drugega pa bo nastal okusen burek, ki ne bo ravno za sladico in zabavo, a bo v življenju drugih nepogrešljiv kot vir osnovnih hranljivih snovi.
Kakšen nadev uporablja Gospod v mojem življenju? In ali se hvaležno in ponižno hranim tudi s tem, kar mi Oče daje po bratih in sestrah?
Morda te je ob branju prevzela hvaležnost za Božjo domiselnost ali pa žalost, ker se prepoznavaš kot otrok, ki se ne zna ali noče prepustiti Očetovim rokam ali se veseliti darov drugih. Če je v tebi kanček te žalosti, potem se še vrni na našo spletno stran, saj bomo v naslednjem prispevku razmišljali o naši krhkosti. Opazovali bomo namreč dobrote, ki nastanejo iz krhkega testa.
1. del: Bomo spet ujetniki sivega vsakdana?
s. Ema Alič
Katarina Šoln, s. Klara Jarc