26. nedelja med letom (leto C), Slomškova nedelja
»Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.« (Lk 16,31)
… Ali drugače povedano: »Kdor noče, pač noče!« Spomnim se epidemioloških vprašanj: »Kako prepričati nekoga, ki se noče cepiti, naj se cepi?« Blagi prijemi – nič. Trdi prijemi – nič. Sočutni prijemi – nič. Vse to dobi seveda drugačen ton, kadar si zastavim vprašanje, ali si morda ne upa ali ne zmore ali ne prepozna tega kot nekaj dobrega zase ali družbo.
Kaj se mora zgoditi, da namesto nočem rečem hočem? Enako pomembno je vedeti, kaj hočem, ker hkrati povem, česa nočem. In kadar takoj ali po premisleku vem, da nočem, hkrati hočem nekaj drugega. Težava je, kadar ne vem, ne kaj hočem in ne česa nočem.
Da ne bi bilo vse to ena sama in samo težava, spet postanem radovedna in raziskujem, zakaj nečesa nočem in zakaj nekaj hočem. Jezusova zgodba o bogatinu, Abrahamu in Lazarju je res razburkala moje mirno morje. A »Božja beseda je skala, na kateri moramo zidati hišo svoje sreče,« so besede Antona Martina Slomška, ki smo jih prebirali v 1. večernicah, ko je bila obletnica njegove smrti še slovesni praznik. Tudi Božja beseda, ki se zdi neizprosna, je takšna skala.
Ne hiša, palača ali celo več bogatinovih palač niso bile razlog bogatinove sreče. Revež v tej evangeljski zgodbi sploh nima imena. Ime ima ubogi, ki ga je pustil pred vrati. Kdo od njiju je imel več možnosti v življenju? Bogatin. Revni se npr. težko dokopljejo do izobrazbe, ker so revni. Znano je, da dosegajo enake ali celo boljše rezultate in večje uspehe kot bogati, če le imajo možnost. A je nimajo, ker so možnosti vezane na sredstva.
Kako sta se pogovarjala bogatin in Abraham? Zanimiv je njun dialog. Od bogatinove prošnje za usmiljenje do njegove gotovosti, da njegovi bratje ne bodo sprejeli Božje logike, ki je usmiljenje in ljubezen.
Bogatin: »Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.«
Abraham: »Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.«
Bogatin: »Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.«
Abraham: »Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!«
Bogatin: »Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.«
Abraham: »Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.«
Iz treh vprašanj in treh odgovorov mi je jasno, da je bilo bogatinu, ki so ga žgali plameni, vse jasno. Proti koncu pogovora je vedel, kaj bo pomagalo njegovim petim bratom. Nič, ker nočejo. Abraham je dobro vedel, da niti vstajenje od mrtvih ne bo zaleglo.
Nočem biti bogatinka, hiše svoje sreče nočem zidati na sebičnosti in zapiranju vrat bližnjim, ki imajo obraz in ime. Ne pišem samo o revnih ali brezdomcih. Kadarkoli grem mimo nekoga, ki trka na moja vrata na zelo različne načine, mu jih zaprem s svojo brezbrižnostjo in zagledanostjo vase in v svoj prav.
Kako boleče je, kadar zakonca hodita drug mimo drugega in se delata, da se ne opazita. Tiho maščevanje, ker sta bila prizadeta. Veliko takšnih zgodb poslušam kot zakonska in družinska terapevtka. Včasih pomislim, da kar preveč. Žal. Škoda. Treba je odpreti ta vrata in spustiti ljudi, ki jih imamo radi, v svojo bližino. To je sreča. V trmi ni sreče.
Tudi o tem nam govori Jezus v tej zgodbi. Takšne so sodobne zgodbe bogatinov in Lazarjev.
Bi bogatin dobil ime, če bi Lazarju odprl vrata? Mislim, da bi. V svoj dom bi sprejel Boga, v ubogih je Bog. Ostal bi bogatin, a njegovo bogastvo bi bila sreča, ki je sad zidanja na skali, na Božji besedi, in Božja beseda je: Sprejmi! Odpri vrata! Deli! Ljubi! Objemi!
Svoje misli sklepam z vprašanjem: Kdo je tisti, ki neuspešno trka na moja vrata? Kaj je tisto v meni ali zunaj mene, kar čaka, da bo sprejeto v ljubezni?
Besedilo in fotografija: s. Polonca Majcenovič