Poslušajoč Svetega Duha hodímo skupaj v novosti življenja
Vse ima svoj začetek in konec. Tako je po petindvajsetih dneh (od 2. do 26. julija) občestvenosti in intenzivnega dela XVI. rednega vrhovnega kapitlja prišel dan slovesnega zaprtja kapitlja ter vračanje sester kapitulark »iz konklava« v vsakdanjik.
Pripravo na zaprtje vrhovnega kapitlja so sestre začele po izvolitvi novega vrhovnega vodstva s pripravljanjem in sprejemanjem sklepov in priporočil ter sklepnega dokumenta, ki ga bodo prejele vse sestre.
K prazničnemu razpoloženju so pripomogle čestitke iz vseh provinc in rimske regije ter sester iz Demokratične republike Kongo in Ugande. Ob iskreni zahvali dosedanjemu vrhovnemu vodstvu za vodenje kongregacije so se vrstile čestitke novemu vodstvu z željo, naj ga v zahtevni službi vodi Sveti Duh.
Tik pred koncem je pri ovrednotenju kapitlja vsaka sestra kapitularka podala svoj pogled. Pohvala za dobro organizacijo, in to do najmanjše podrobnosti, ki ni ostala neopažena, je skupni imenovalec vsega povedanega. Ob dobri organizaciji so sestre poudarile tudi zavzeto medsebojno sodelovanje in to, da je več sester že pred prihodom sprejelo razne zadolžitve, ki so jih na kapitlju predano izpolnjevale in s tem pomembno prispevale k uspešnemu delu kapitlja.
Na koncu je spregovorila tudi vrhovna predstojnica s. Veronika Verbič. Zahvalila se je dosedanjemu vrhovnemu vodstvu za odlično pripravo kapitlja, izbiro teme in izvrstne predavatelje, ki so nas duhovno obogatili. Doživljanje preteklih dni je povzela z besedami: »Bile smo skupaj v veselju in težavah, v delu in počitku. Bile smo skupaj tudi pri obhajanju evharistije in pri molitvi. Ostanimo povezane v občestvu še naprej.«
Z besedami ustanoviteljice matere Margarete Puhar »Vse položim v presveto Srce Jezusovo« je s. Veronika izročila presvetemu Srcu Jezusovemu kongregacijo in vse, kar smo sklenile na kapitlju, »v veri in zaupanju, da smo v Jezusovem Srcu in v njegovih rokah«. S to željo in molitvijo je razglasila, da je XVI. redni vrhovni kapitelj končan.
Ker so se s končanjem kapitlja dopolnili dnevi našega bivanja in dela pod okriljem Marije Angelske, je bilo primerno, da se pred odhodom domov poslovimo tudi od sv. Frančiška. Kakor so se Frančiškovi bratje zbirali pri Porciunkuli, da bi si izmenjali izkušnje in se opogumljeni z bratsko podporo odpravili v svet, smo se tudi me pred vrnitvijo med sestre odpravile na grob sv. Frančiška, da zaprosimo za blagoslov našega dela in kongregacije, ter ob njem zapojemo zahvalno pesem.
Slovesno sv. mašo na grobu sv. Frančiška je daroval asiški nadškof msgr. Domenico Sorrentino. Ob imenu naše kongregacije nas je kot šolske sestre spodbudil, naj bomo najprej učenke v Jezusovi šoli, da bomo mogle biti pristne učiteljice vere. Poudaril je, da je pravi način evangelizacije življenje. Izpostavil je, da je bolj potrebno oznanjevati z življenjem kakor z besedami, pri tem pa ne zanemarjati pomembnosti besed. Če življenje ne govori, ne pričuje, so brez pomena tudi besede. Frančiškovo življenje je bilo zgovorno, ker se je popolnoma izročil Kristusu ‒ On je bil njegov Kralj. G. nadškof nas je spodbudil, naj se tudi me povsem izročimo Kristusu, svojemu Kralju. Sad Frančiškove izročitve Kristusu je privlačnost njegovega življenja, iz katerega izvira bratstvo in raste občestvo. Naj Gospod nakloni to tudi nam.
Preden smo se poslovile od Frančiškovega Assisija, smo želele pred baziliko posneti še zadnjo skupno fotografijo našega sestrinskega občestva. Zanimivo, ko smo se postavljale za fotografiranje, je prišla skupina mladih in se zgrnila okrog nas kakor nekdaj ptice okrog Frančiška. Kaj je pritegnilo te mlade k nam, ne vemo; rade pa smo jih sprejele v svoje občestvo. Ena od sester je preprosto rekla: »To je Božje znamenje.«
Božja znamenja pa je potrebno znati brati v veri. Da bi to znale, je treba znati moliti, molčati, poslušati. Poslušajoč Svetega Duha hodímo skupaj v novosti življenja.
