Kdaj je srce pametno

Lk 14,7-14
Še iz časov študija teologije se spomnim, da sta nedeljsko prvo berilo in evangelij vsebinsko povezana. Na to, 22. nedeljo med letom, sem to povezavo opazila še prej kot sicer, ker je Sirah moj priljubljeni modrec. Takole piše: »Otrok, opravljaj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu. Zakaj silna je Gospodova moč, zato ga ponižni poveličujejo. Za naduteževo rano ni zdravila, v njej se je namreč zakoreninila zel hudobije. Srce pametnega pa bo premišljalo modre izreke in uho poslušalca je želja modrega« (Sir 3,17-18.20.28-29).
Kdo danes še mara ponižne in kdo bi si to želel biti? Ko pišem o ponižnosti, ne mislim ne na poniževanje drugega ali samega sebe, niti ne na lažno predstavljanje samega sebe kot ponižnega v smislu, da ničesar ne znam in da sem največji bednik, ki jih je kdaj kdo videl. Ponižen človek je zame človek, ki sprejema svojo resničnost z vsemi slabostmi in prednostmi vred. Ponižni se ne sramuje darov, ki mu jih je podaril Bog, ampak jih razvija in z njimi naredi nekaj dobrega. Tudi primerja se ne, ker tudi ne čuti potrebe, da bi se primerjal.
Ponižnost je kraljevska pot Kristusovih učencev. Zakaj kraljevska? Ker je po tej poti hodil njihov Kralj in ker v Božje kraljestvo stopamo skozi ozka vrata, ki ne prenesejo preveč dodatne obloženosti.
Mislim si, da si je Jezus mislil, ko je opazoval kaj se dogaja med povabljeni, da še zmeraj ničesar ne razumejo. Bo pomagala še ena prilika, ki jih je tako rad pripovedoval samo zato, da bi razumeli? S priliko o povabljenih poudari velik pomen ponižnosti. Mojo pozornost pritegne tudi primerjanje, pred katerim svari. Koliko ga je danes vsenaokrog! Kdo je boljši, lepši, pametnejši, kdo od politikov dela več napak, kdo ima višjo plačo, kdo si bolj upa, kdo, kdo, kdo …
Kdo bo sedel najbližje Jezusu? Tega si je želel marsikdo, a nazadnje sta bila ob njem, v najveličastnejšem trenutku na križu, dva razbojnika. Kakšna ironija! Svet, obrnjen na glavo v človeških, a ne tudi v Božjih očeh. Jaz že lahko kujem svoje načrte in vem katero mesto mi pripada, a takšno prevzemanje nadzora ne more biti najbolj smiselno, ker je na koncu tako ali tako Bog tisti, ki ima zadnjo besedo. On ve na katero mesto spadam in on ve kakšne načrte ima z mano. Kadar sem mu blizu, bom ga lahko bolj slišala in bolj vedela kako naj živim. In te bližine bi si morali želeti, ne naslovov in časti.
Tako je nedeljska Božja beseda še en poskus kako prebuditi človeka za Božje resničnosti. Ko bo nekdo spisal moj smrtni list, bo najverjetneje bolj malo pomembno kako pomembna sem bila. Štelo bo koliko in kako drzno sem si upala sprejemati katero mesto mi je namenil Bog v velikih in malih življenjskih stvareh. Zato bo veliko bolje, kot predlaga Sirah, imeti pametno srce in raje premišljevati modre izreke, kot se ukvarjati s svojo uveljavljenostjo in pomembnostjo.

s. Polonca Majcenovič
Foto: Pixabay

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Gospod, Ti si vrata …
Naslednji prispevek
Bomo spet ujetniki sivega vsakdana?