Po krstu smo kot drevo, ki ima korenine v nebesih, krošnja pa je obrnjena na zemljo. Kot mladika smo vcepljeni v Kristusa, torej v Sina in skupaj z Njim smo deležni pretakanja ljubezni v Sveti Trojici. Abstraktno? Morda za koga, drugače pa vrtoglavo lepo!
Sodeč po sebi, pa verjetno nisem izjema, se kristjani pogosto ujamemo v predstavo, da biti z Bogom ali pa biti deležen njegovega blagoslova pomeni, da nam gre vse kot po maslu, brez težav in problemov. Življenjska izkušnja pa kaže, da še zdaleč ni tako. Toda Božja ljubezen je sposobna objeti vse, računa tudi z dramo in zlom. Vse to je Kristus vzel nase in kot njegovi se temu tudi mi ne moremo izogniti.
V današnjem evangeliju beremo, da je šel {Jezus} z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev (v. 17). Kakor se je Mojzes povzpel na Sinaj in se spustil z njega, da bi sporočil ljudstvu postavo, tako se Jezus povzpne na goro in se nato spusti z nje, da bi prinesel novo postavo. Tako Bog pride naproti ljudstvu, ki se samo ne more povzpeti k Njemu. Jezus nagovori ljudi »na ravnem kraju«, ki je nizek in skromen, kakor celotno Božje razodetje v Kristusu.
Skozi celotno Sveto pismo se prepletajo blagri in gorje, prepletata se ti dve poti. V evangelijih imamo Matejevo in Lukovo različico, poleg tega pa je še več razkropljenih besedil s to temo.
Za razliko od Luka, ki ga beremo to nedeljo, Matejeva oblika blagrov temelji na modrostni osnovi: ‘Če živiš po modrostnem načrtu, prideš do določene točke, če pa ne živiš modro, ampak neumno ali brezbožno, se izgubiš, ne prideš nikamor, umreš.’
Npr. ‘zemljo podeduješ, če si krotak. Torej, če želiš podedovati zemljo, bodi krotak, sicer ne boš dosegel ničesar.’ ‘Želiš prejeti usmiljenje? Bodi usmiljen.’ To je modrostni način razmišljanja.
Pri Luku pa so blagri na preroški osnovi. Kakšna je naloga prerokov? Odpreti življenjske situacije. Prerok ti pomaga duhovno razumeti to, kar živiš. Torej je zelo drugače. Znajdeš se v različnih življenjskih situacijah, počneš različne stvari, prerok ti pove, kaj pomeni to, kar živiš. In ti preroki se najdejo v vsakdanjem življenju, samo vprašanje je, če jih želimo poslušati.
Na primer pri preroku Izaiju najdemo veliko takih primerov: ‘V Egipt greste iskat vojaško zavezništvo? Uničeni boste! Delate stvari, ki so v vašo pogubo.’ Gorje je dejansko skoraj kakor pogrebni vzdih: ‘Umirate! Vse, kar delate, je zgrešeno, saj vodi v smrt.’
Ali pa: ‘kupuješ parcelo za parcelo, hišo za hišo? V redu, samo, gorje tebi, saj ne boš zmogel, izgubil se boš, pokopal se boš s tem, kar imaš.’ Dejansko: »Bogataš je umrl in bil pokopan … Ubogi Lazar je umrl in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje« (Lk 16,22). Umrl je in bil pokopan. Umrl je in angeli so ga odnesli.
Blagri in gorje torej posvetijo luč na to, kar živimo; dajo nam očala, da bi mogli brati to, kar delamo in živimo, izhajajoč iz konca, kakšen je konec tega, kar živimo, kakšen je epilog naše zgodovine. To pomenijo gorje in blagri.
s. Metka Vrabič
Vir fotografije: Centro Aletti – LIPA Edizioni
