Zakaj sem izbrala to temo? Ker po edinosti vsi v globini srca hrepenimo, a se mi vedno zdi o njej nemogoče pisati brez nalaganja lepih, sanjskih in prevečkrat tako praznih besed: sloga, ljubezen, edinost, mir … Da se sladkoba kar cedi iz ust, a kaj ko se bombonček kmalu stopi. Ali res ne moremo govoriti o edinosti, ne da bi jo hkrati rušili ali idealizirali? Še dobro, da mi je Gospod dal drznost, da se z Njim vedno znova vržem v »misije nemogoče«.
- Ali edinost pomeni smehljati se, kot da je vse lepo in prav? Ne, temu rečem laž.
- Ali pomeni, da kompromisno rešujemo vse težave? Ne, temu rečem poraz za vse.
- Je morda edinost v vljudni zunanjosti (kaj pa si mislim v srcu, nikogar ne briga)? Neeeee, to je pač hinavščina!
- Bi se morali v nedogled pogovarjati in nenehno soočati svoje različne poglede v drzni prepričanosti, da se bo iz tega rodilo kaj dobrega in bomo končno le prispeli na skupni cilj? Upam si trditi, da je ta zadnja možnost v današnjem svetu mnogim še kako mikavna – morda je bila kdaj tudi zame. A vsako drevo spoznamo po njegovem sadu (prim. Lk 6,44). Obiranje piškavih sadov in gnilih jagod me je izučilo, da je nemogoče »izdebatirati« si pravo, resnično, globoko edinost po Jezusovem Srcu.
Kaj torej, naj obupamo? Pavel nas opogumlja: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati« (1Kor 10,13). Rešitev torej je! Ne obupajmo!
Morda pa moramo malo izklopiti svoje »prepametne« možgane, se ponižati …, začeti iskati malo niže … pri srcu. Kaj ni to Jezusova pot? Poglejmo, kakšen je Njegov pristop k edinosti:
- Nato je vzel kelih, se zahvalil in vsi so pili iz njega (Mr 14,23).
Berimo pozorno dogajanje pri zadnji večerji … V odlomku ne piše, da bi izdajalec Juda že odšel. Vsi so pili, tudi Juda. A ne le on. Vsi mi pijemo iz istega keliha. Dobri in hudobni, grešni in sveti, naši in vaši, kontemplativci in aktivci, desni in levi, beli in rdeči, vzhodni in zahodni, tradicionalisti in progresisti. In kaj pijemo? Odrešenikovo Kri! A to ni sladek sok, to ni »cedevita« … To je pijača, ki se rodi na trti križa, skozi trpljenje, skozi Resnico, ki je v ponižnosti, skozi darovanje, odpuščanje, skozi Njegovo Ljubezen, ki edina celi vse rane in delitve ter iz njih dela čudeže.
Ima to kakšno zvezo z ekumenizmom? Vprašajte Tistega, ki nam daje ta kelih, iz katerega smemo vsi piti – vsi, brez izjeme.
In kaj naj storim jaz? Sem pripravljena postati Gospodov kelih, ki ga dviga v svojih rokah v zahvalo Očetu? Sem pripravljena biti kelih, iz katerega bodo vsi pili – vsi, brez izjeme? In kaj bodo pili? – Ne, koga bodo pili? Upam, da samo Njega.
s. Klara Jarc