“Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter).” (Jn 1,35-42)
Evangelij druge nedelje med letom nam prikaže Jezusa in njegova prva srečanja z učenci. A začenja se z Janezom. On je tisti, ki pokaže na Jezusa: »Glej, Božje Jagnje!« Evangelij pravi, da sta učenca slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom.
Sprašujem se: Kaj sta učenca slišala? Le Janezove besede ali v njih tudi globlji pomen? Kaj je bilo v teh treh besedah – glej, Božje Jagnje –, da sta kar odšla za njim? Zakaj so učence te tri besede tako nagovorile, da so šli stran od Janeza in za Jezusom?
Janez je bil že od začetka goreč oznanjevalec, saj je v puščavi klical: »Pripravite Gospodovo pot, izravnajte njegove steze« (Mr 1,3). Ko pa je prišel Gospod, je nanj pokazal.
Janez je močan zgled za nas, ki nam kaže dva načina, kako naj tudi mi delujemo: z gorečnostjo in ponižnostjo. Janez je svoje poslanstvo opravljal na najbolj radikalen način in ni popuščal. Ko pa je prišel Jezus, je pokazal nanj, ker je bila njegova naloga izpolnjena.
Kako sem lahko podobna Janezu? Moja naloga je moje vsakdanje življenje: opravila, dolžnosti, odgovornosti, strah, bolečine, veselje … Vse to lahko postane zelo rutinsko, težko, celo tako, da se začnem smiliti sama sebi. Lahko pa vse to postane priložnost – kot moj »obraz« ‒, v katerega se Jezus ozre in vpraša: »Kaj iščeš?« In moj odgovor: »Rabi, kje stanuješ?« Kot moj klic: »Ne zmorem sama, pomagaj mi!« In Jezus me povabi: »Pridi in boš videla.« Kar lahko prevedem: »Predaj se mi.« In grem z Njim in ostanem z Njim. Ne le tisti dan, ampak vsak dan. In On me počasi oblikuje v novo ime (novega človeka), ki mi ga On daje.
s. Mirjam Černigoj