V današnjem evangeliju (Lk 12,32-48) 19. nedelje med letom sta mi padli v oči besedi: zaklad in pripravljen.
ZAKLAD
“Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda.”
Neuničljiv zaklad, ki ga ni mogoče ukrasti. Fantastično!
Kdo si ne bi želel zaklada, ki mu ne tat ne propadanje ne moreta do živega!?
- Kaj pravzaprav je ta zaklad?
- Kako si pridobiti tak neuničljiv zaklad?
- Kako ga spraviti v zakladnico, ki je nedosegljiva tako tatovom kakor moljem?
Ko razmišljaš o zakladu, takem ali drugačnem premoženju, zdravju, intelektualni lastnini itd., ti je dokaj jasno, kaj je treba storiti, da se zaklad ohrani ali da ga kdo ne poškoduje ali odtuji. Treba je paziti nanj. Ga ohranjati, dobro zavarovati. Zakleniti, izbrati najboljšo zavarovalnico, se domisliti močnega gesla …
- Kje je tvoje srce? Za kaj utripa?
“Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.”
- Kaj je torej tvoj zaklad?
- Tvoj resnični zaklad?
- Tvoje najvrednejše?
- Kaj nadvse ceniš?
- Kaj nikakor ne želiš izgubiti?
- Za kakšen zaklad se trudiš?
Najboljše stvari v življenju niso stvari.
Jezus govori o zakladu v nebesih. Pravi, da tam molj ne razjeda in da tam tatovi nimajo dostopa. To se sicer dobro sliši, toda kako spraviti zaklad v nebesa? Kako ga zavarovati? Katero zavarovalnico izbrati?
Najboljša je zavarovalnica na osnovi ljubezni. Kar storiš iz ljubezni, se nikoli ne uniči, ampak se nalaga v nebeško zakladnico. Kar si dobrega storil, ti nihče ne more ukrasti. Ljubezen je ta zaklad. Ne abstraktna, teoretična ljubezen. Ljubezen je vedno konkretna, so dejanja ljubezni. Ta ostanejo za vedno. Ljubezen edina ostane.
In kar je najboljše: pri tem ne šteje velikost dejanja, ampak velikost ljubezni. Kakor je rekla sv. mati Terezija: “Ne moremo vsi narediti velikih stvari. Lahko pa naredimo majhne stvari z veliko ljubezni.”
Stori vse, kar zmoreš, naj bo majhno ali veliko, naj vzame ogromno časa ali samo trenutek – šteje samo ljubezen.
Morda si misliš, da ne zmoreš ali pa nimaš priložnosti za velika dejanja. Verjemi pa, da zmoreš, kar edino pričakujemo: ljubezen.
Vsak dan imaš priložnost za dejanja ljubezni:
- nasmeh človeku, čeprav si v skrbeh
- dobra beseda namesto osornosti
- pomoč nekomu, čeprav se ti ne ljubi
- drobec časa za nekoga, saj imeti čas ni vprašanje časa
- …
Bog lahko dela po tvojih drobnih dejanjih ljubezni. On zmore vsejati ljubezen v srcu drugega človeka prav po tvojih “malenkostih”. Drugi se ne bo spremenil zaradi tebe, ampak zaradi tega, kar Bog dela v njem – tudi po tebi.
In tvoj zaklad v nebesih se veča.
PRIPRAVLJEN
“Bodite podobni ljudem, ki čakajo, da … odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor … če bo … našel budne!”
Kako dobro je že v vsakdanjem življenju, če si pripravljen.
Mi je rekla sorodnica, ki rada hodi v gore, da ima nahrbtnik vedno pripravljen in je hitro nared za pohod, če jo kdo nepričakovano povabi.
Veš, da se bo (babica, oče, mama, prijatelj, družabnik, nadrejeni …) vrnil/a, ne veš pa, kdaj točno bo to. Odvisno je od okoliščin. Modro je, da kar takoj začneš izpolnjevati dolžnosti in naloge, ki so ti bile zaupane. Mirno pričakuješ prihod, pa čeprav nenaden. Četudi nisi še vsega postoril/a, veš, da si storil/a vse, kar si mogel/a.
Kakšno nezadovoljstvo in razočaranje nad sabo pa doživljaš, če si odlašal/a in se zavedaš, da si zapravljal/a čas, a je prepozno, da popraviš.
Kako drugače je, če zvečer lahko rečeš: danes sem storil/a vse, kar sem mogel/a po svojih najboljših močeh.
Podobno, pravi Jezus, bo ob koncu tvojega življenja. Če si bil pripravljen – in si zato lahko odprl vrata srca, ko je Bog potrkal v tej ali oni preobleki -, boš z veseljem pričakal srečanje s tistim, za katerega veš, da te ima nadvse rad.
In če nisi bil pripravljen, kako boš razočaran nad sabo ob zavedanju, da si zanemaril Njegovo ljubezen, popraviti pa ne moreš več.
Če si pripravljen, si pripravljaš zaklad ljubezni v nebesih. Imeti čas namreč res ni vprašanje časa, ampak ljubezni.
s. Aleša Stritar
