Tiste dni so višji uradniki rekli kralju: »Tega človeka, Jeremija, je treba usmrtiti, ker slabí roke vojakov, ki so še ostali v tem mestu, in vseh ljudi, ko jim govori take besede. Saj ta človek ne išče blaginje za to ljudstvo, ampak nesrečo.« (Jer 38,4)
Vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka.
Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh. (Heb 12,1b.4)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Mislite, da sem prišel na zemljo prinašat mir? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost.« (Lk 12,51)
Mnogo je že napisanega o tem, da je človek v sebi razpet, razdeljen. Razklan. Tehta med tem in onim. Med tem, kar čuti, misli, sklepa, hoče, kar mu daje dihati … in tem kar mora in more in v kar je prisiljen, v kar je vržen, na kar nima vpliva ali ni na njem, da vpliva. Med lažjo in resnico, med svojo omejenostjo in zaželeno celostnostjo, ki jo sluti v razdrobljenih fragmentih svojih razsežnosti.
Je to razvojna stopnja? Slučajna nevšečnost? Hiba nekaterih?
Vse bolj se zdi, da je način obstoja.
Kdo bo nosil to težo?
Da se jo zakriti. Jo zakopati, da brbota globoko pod površjem. Druga možnost je omama – da ne čutiš več ostrine tega boja. V mislih, besedah ali dejanjih. Lahko se povsem zanikaš, zatreš, tako rekoč ubiješ – ostane prazna lupina, neobčutljiva na to, kaj se z njo dogaja in kam gre.
Odsotnost teže tu je iluzija – še ena laž; pomirjenost, ki je podobna zatišju pred nevihto. Polna napetosti, ki je na tem, da se razdivja.
Kdor se odloči, da tej stvarnosti ne odtegne pogleda, temveč jo občuti v polnosti njenega javljanja – kakor mu pač pljuska v zavest – bo lahko priča strahotnega rušenja, agonije na meji znosnega. Pomirjenost se tu priobči sama, v presledkih – podobna je oazi v puščavi, požirku vode v razbeljeni vročini. Nekaj pravega je, nosi obljubo – a je izmuzljiva. Če pozorno prisluhneš, pusti sled, ki odmeva v tihem mrmranju, globoko pri temelju.
Kaj je torej mir? Kje je? V odsotnosti konflikta in nasilja? V negibnosti? V molku sleherne težnje, želje, nagiba? V popolni izolaciji? V brezskrbnosti nevednosti in naivnosti?
Zdi se mi, da je mir zelo gibljiv. Ni ločen od veselja. Ni togosti v njem. Pač pa skladnost, žuborenje, valovanje. Mir diha, in kdor je v njem, lahko diha.
Blagor tistemu, ki ga uživa.
Ponavljam: kje ga najdem?
Gospod Jezus Kristus, usmili se me, grešnika.
s. Zala Vrabec
