Sinoči sem bila na lepem praznovanju. Srečali smo se sošolci, ki smo štiri leta skupaj gulili osnovnošolske klopi. Nekatere sem videla prvič po osemnajstih letih. Z vsakim bi beseda lahko tekla ure in ure. Zares čudovita srečanja.
Danes pa sem se s svojimi sestrami odpravila na Sveto Goro, kjer je le eno od šestih romarskih središč, ki so sprejela romarje iz širne Slovenije, zedinjene v prošnji: »Gospod, daj nam novih duhovnih poklicev!«
Pred osemsto leti je sv. Frančišek Asiški zaslišal povabilo: »Pojdi in popravi mojo cerkev.« Storil je, kar je slišal. Hodil je z Gospodom, ki mu je vedno znova pošiljal Besedo. Naposled je razumel in začel s posameznimi kamni veselja in ponižnosti graditi Cerkev.
Sveti Duh tudi v današnjih dneh kliče in vabi h gradnji Cerkve. Danes smo obujali vero v to.
Srečanje letnika in molitev za nove duhovne poklice sta v meni prebudila valove hvaležnosti. Ta hvaležnost pa me je navdala z neskončnim zaupanjem. Gospod vabi in izbira. V skupini našega razreda je izbral mene. Ob podobnem čudenju sem pred leti takole zapisala:
»Le kje si me našel,
kako se odkril,
nikogar nič vprašal,
le vero delil?
Čudeže v meni
si delal iz nič;
resnično bila sem
navaden deklič.
Veliko je takih
bilo kakor jaz,
v skupnih smo igrah
si krajšali čas.
Tvoja je milost,
da zate jaz vem;
hvaležno še danes
Te oznanjati smem …«
To je delček pesmi, v katerem je skrito čudenje in hvaležnost za velika Božja dela. On ne preračunava, nima logike, nekje te najde in povabi. Ob tem pa upa, da te bo Njegova ljubezen ganila in boš odgovoril.
Danes smo z Njim upali vsi molivci za nove duhovne poklice. Z obnovljenim upanjem smo se vrnili v svet, da bi hodili za Njim in gradili Njegovo Cerkev. Kdo se nam bo še pridružil? Morda ti?
s. Ema Alič
s. Urša Šebat