Očetov zagovor

(variacija na temo Lk 15,28-32)
— Sin – mar vidim, da se ti je obraz zmračil? Vidim, da trpiš. Umikaš mi pogled – kaj te je prizadelo, moj sin? Nekaj te muči.
— Oče – ta, ki je tako brezobzirno pograbil svojo dediščino, nas zapustil in jo pognal – delo tvojih rok! – za najbolj nizkotne namene; ta svojeglavec in nespametnež, ki je po svoji neumnosti obubožal – strgan in propadel se je priklatil nazaj – in njemu na čast prirejaš gostijo? S takim se pajdašiš? Si pozabil, kolikšno žalost ti je s svojo objestnostjo povzročil; boš to kar prezrl?
— Da, žalost … Pa veš, v čem sem se utapljal, kaj mi je zalivalo pljuča?
Ni me hromilo golo dejstvo, da ga ni ob meni – pač pa njegova izvotljenost, slepota njegovega srca. To, da si je izvolil laž in gnusno puhlost in se jima podvrgel. Njegova izgubljenost ni bila v tem, da ga nisem videl in ne mogel govoriti z njim, pač pa v tem, da je postal sam svoj in je svoje življenje postavil na temelje, ki so toliko kot gnil les.
Njega, ki sem ga spremljal od prvih dni, odkar je bil rojen – njega sem izgubil. Spremljal sem ga, ga opazoval, skrbno izbiral, kar bi bilo dobro zanj. Ko je bil majhen, mi je zaspal v naročju. Igral sem se z njim, skupaj sva hodila po posestvu. Videl sem ga, „ko je stal pod smokvinim drevesom“ – še pred grehom sem ga videl. Upal sem vanj, bil je moje veselje.
Sin – njega sem izgubil. Nisem vedel, kje je. Mislil sem, da ga ne bom nikoli več videl – nikoli!; bal sem se, da sem ga izgubil za vedno. Ne le v tem življenju, pač pa tudi v onem. Očital sem si, ker ga nisem ustavil, ker ga nisem pregovoril. In kako bi ga le, ko se je v srcu že odločil? Le kdaj je že kalila ta zmota? Teža je legla name, ki me ni zapustila. Dihanje je postalo kot zbadanje ostrih sulic, dom mi je postal izgnanstvo.
Sin – ko sem ga takrat zagledal – ko sem videl, da se bliža, da se ne motim, da je to resnično – koliko-krat sem zaman pogledal v tisto smer! – takrat sem videl obličje upanja. Resnično je! Ta, ki sem ga ljubil, je oživel. Ta, ki se mi je iztrgal, je bil zdaj na dosegu moje roke. Ta, ki se je dal zapeljati laži, je spoznal resnico in se vrnil k njej. Danes je bil zame drugič rojen ta moj sin in moja duša je bila prosta strašne ječe.
Ta moj sin se je vrnil. In ti – sleherni dan si ob meni, kar je moje, je tvoje. A vendar ti še nisi prost ječe. Si pri meni?
Kje si, moj sin?

s. Zala Vrabec
Foto: Jon Tyson

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Bomo spet ujetniki sivega vsakdana?
Naslednji prispevek
Le kje si me našel?