Farizej. Iščem farizejem podobne v sedanjem času, a jih kar ne najdem. Kdo je danes tisti, ki zaničuje druge, ker je prepričan, da je pravičen? Kdo se primerja z drugimi samo zato, da bi sam izpadel boljši? Kdo se posti in daje desetino, skratka dela vse po pravilih?
Potem se posvetim cestninarju in njegovi ponižni drži. Znova iščem vzporednice. Kdo pristopa k Bogu na takšen ponižen način? Ponižen tako ali tako ne bi hotel nihče biti. Ne prav zares. Mogoče zato, ker mislimo, da lahko s ponižnimi počnemo, kar želimo. Premalo pa se zavedamo, da so samo ponižni pravzaprav najbolj svobodni, ker se ne oklepajo podob o samih sebi, ki so si jih ustvarili sami ali drugi o njih. Ponižni so neutrudni iskalci resnice in pravega spoznanja o stvareh, kakršne so. Ni jim treba prikazovati stvari drugačnih, kot so.
Farizej in cestninar sta lahko dva dela mene same. Kako?
Pred leti sem se v podhodu železniške postaje v Ljubljani ustavila pred plakatom o dveh volkovih. Kasneje sem poiskala zgodbo, tokrat sem jo želela prebrati še enkrat. Tako gre: »Nekega večera je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.
Rekel je, ‘moj vnuk, ta bitka stalno poteka med dvema volkovoma znotraj vseh nas. Eden je Hudoben. Jezen je, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, pohlepen, aroganten, samopomilujoč, kriv, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je lažno ponosen, ima občutek večvrednosti in egoističen. Drugi pa je Dober. Vesel, miren, ljubeč, upajoč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, empatičen, radodaren, resnicoljuben, sočuten in zaupa.’
Vnuček je razmišljal o tem in vprašal dedka: ‘Kateri volk pa zmaga?’
Dedek je preprosto odgovoril, ‘Tisti, ki ga hraniš.’«
Ob sklepu tega premišljevanja tako znova ugotavljam, da nisem kot list jeseni, ki ga odnese prvi veter ali rečni tok. Bog me sprašuje, na kakšen način želim stati pred Njegovim obličjem. Kot farizej ali kot cestninar? Enkrat tako, drugič drugače, ni vse odvisno od mene. A če bi izbrala? Narediti čim več dobrega in se držati Gospodovih zapovedi, a hkrati z največjo ponižnostjo priznavati svoje omejenosti, slabosti in grehe. To slednje nič ne boli, prinaša pa veliko osebne, notranje svobode in veselja v odnosih z Bogom, z vsem in vsakim.
s. Polonca Majcenovič
Cerkev sv. Jožefa v Kairu, 6. 10. 2022. Foto: s. Polonca Majcenovič