»Nekoč bo to tudi tvoj praznik,« mi je rekel nekdo, ki je poznal hrepenenja mojega srca. Bilo mi je šestnajst ali sedemnajst let. Iskro, ki jo je vnel Gospod in je gorela Zanj, sem že nosila v sebi, čeprav jo še nisem povsem poznala. Besede tega prijatelja so mi segle do srca, v spominu pa ostale vse do zdaj.
Po dobrih trinajstih letih vem, kako rada imam redovno življenje. Naš način daje prostor Jezusu. V divjem ritmu današnje družbe, ki včasih krepko pljuskne preko samostanskih zidov, le-ta prostor za Jezusa dobesedno rešuje. Orkan vsakdanjih obveznosti bi ga namreč najraje odnesel daleč stran. Zato imam rada redovništvo: tisto nekaj, kar nosi v sebi, pa recimo temu red in urejenost, mi ne dovoli, da bi moje življenje izgubilo bistvo (posvečenost Bogu). Vedno imam nekaj, na kar se lahko oprem.
Rada imam redovništvo zato, ker mi je ljubo živeti Bogu posvečeno življenje. Ni posvečeno, ker bi ga jaz posvetila, čeprav sem se Njemu posvetila. Marija je darovala Jezusa, ki je svet. Mi se darujemo, ko to še nismo. Pa smo vendar poslani v svet, da ga posvečujemo – z Njegovo svetostjo, seveda! Mar ni to čudovito?
Posvetili smo se v Cerkvi po Cerkvi in za Cerkev. Zato smo danes praznovali s svojimi škofi, kolikor so nam dopuščale epidemične razmere. Redovniki radi pridemo skupaj, se srečamo, molimo, pojemo.
S. Tina Dajčer nam je pustila odmev iz Mariborske nadškofije, kjer so z nadškofom Alojzijem Cviklom praznovali pri Sveti Trojici: »Nadškof se nam je zahvalil za naše pričevanje, molitve, žrtve in vstopanje v pastoralno poslanstvo naše nadškofije. Hkrati je poudaril, da ne glede na to ali je naše pričevanje sprejeto ali zavrženo, je v svetu zelo pomembno in potrebno. Homilijo je sklenil z mislijo, da je pomembno predvsem to, da se ne bi zanašali le na lastne moči, temveč Nanj, ki nam vedno znova ponavlja: ´Ne boj se, jaz sem s teboj!´«
S. Klara Jarc je praznovala z redovniki iz Ljubljanske nadškofije v Dravljah. Zapisala je nekaj misli: »Nadškof Stanislav Zore je ob zgledu starčka Simeona, ki je po navdihnjenju Svetega Duha prišel v tempelj, dejal: ´Ko namreč poslušamo – zares poslušamo – Svetega Duha, se v našem življenju dogajajo čudovite stvari. Najpomembnejši sad poslušanja Svetega Duha in zato tudi pokazatelj, da poslušamo Svetega Duha, je, da smo vedno na pravem mestu ob pravem času.´ Kako čudovito je biti ob pravem času na pravem mestu … ko ugotoviš, da nisi storil nič, da se je prav to zgodilo prav ob tem času, ampak da je bil na delu Nekdo Drugi! Le prisluhniti in slediti je potrebno.«
Hvala Bogu za življenje, za poklic in Cerkev, ki nam daje mesto, ki nam daje Kristusa.
s. Ema Alič
foto: s. Mirjam Černigoj, s. Tina Dajčer in s. Polonca Majcenovič
