Odprto nebo

9. januar 2022, Nedelja Jezusovega krsta
Lk 3,15-16.21-22
Kolikokrat sem že premišljevala ta evangeljski odlomek? V redovni skupnosti živim 27 let, kar pomeni, da vsaj sedemindvajsetkrat, zmeraj na nedeljo Jezusovega krsta. A bo številka višja, ker se odlomek pogosto pojavi na duhovnih vajah ali mi je prihajal na misel, ko se kdaj nisem počutila prav nič ljubljeno in sem potrebovala potrditev: “Ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje.«
Tokrat je mojo pozornost pritegnilo to, da je Jezus molil. Molil je, in odprlo se je nebo.
Jezusova potopitev v vodo je bilo samo še eno dejanje izpolnjevanja Očetove volje. Še en dogodek, ki zbliža Očeta in Sina. S krstom se vsakemu krščenemu odpre nebo in molitev, je tista, ki pomaga negovati odnos z Bogom. Kar se je zgodilo Jezusu, se zgodi prav vsakemu od nas, ki je bil krščen. Potopimo se v odnos, kjer smo neskončno ljubljeni in kar najbolj šteje, odrešeni. Mar ne bi bila škoda, če bi to zavrgli?
Nedolgo nazaj je ena od žensk v zakonski skupini povedala, čemu prihaja v zakonsko skupino. Odnos nazaduje, če ne napreduje. To je navedla kot razlog in tudi zato ji zakonska skupina veliko pomeni. Odnos z Očetom nazaduje, če ga ne negujem. Besede, da sem ljubljena, bo Oče slej ko prej izgovarjal v prazno, ker bo moje srce zaprto. Samozadostnost vseh oblik pa ne more obroditi prav ničesar dobrega. Le žalost, osamljenost in druge podobne neprijetne stvari v življenju.
Na misel mi prihaja, da je krstna milost, ki je ne negujem v odnosu z Bogom, podobna udeležbi na tečaju ustvarjalnega pisanja, ki bi mi ga nekdo podaril za kakšno okroglo življenjsko obletnico. Nekaj tednov bi se ga z navdušenjem udeleževala, ga sklenila z odliko in potem še nekaj časa poskušala s pisanjem različnih prispevkov ali celo knjige. Ne glede na veliko željo, da bi si želela izdati knjigo, bi opuščala redno pisanje. Zmeraj bi prišlo vmes nekaj drugega. Kmalu bi začelo moje znanje pisanja pešati. Kritike objavljenih besedil bi me potrle. Vse redkeje bi razvijala in krepila znanje, ki mi je bilo podarjeno. Na koncu bi bil dar zavržen, moje sanje uničene. Škoda.
Moje sanje so, da se nebo nad mano in tabo, ki bereš to besedilo, ne bi zaprlo. Moja želja je, da bi bilo najino srce zmeraj uglašeno z Božjim srcem. Prepričana sem, da prav to daje življenju najgloblji smisel. Vse najine odločitve in prav vse, kar se nama v življenju dogaja, bodo sad poslušanja Boga in pogovora z njim. Modre bodo, ne nepremišljene, zaletave in zgrešene. Bodiva danes hvaležna za Jezusov krst v Jordanu, za svoj krst in prosiva za tiste, ki tega daru še niso ali ga tudi ne bodo nikoli prejeli.
s. Polonca Majcenovič
Slika: s. Polonca, Ikona Jezusov krst, 2010