Božja beseda ni vklenjena (2 Tim 2,9b).
Odpira ti samo širino Božjega pogleda – če hočeš videti, poglej. Ampak zares moraš hoteti! (Medlosti in pretvarjanju se zdi nema.)
Gibka je v svoji trdnosti, izmuzljiva v svoji jasnosti.
Razodene se, komur se hoče in kakor hoče.
Utelesi se lahko po rokah in glasu svojih otrok, pa tudi v vtisu, spoznanju, vzdušju, v smeri vetra.
Skoz in skoz je prepojena z resnico, zato nima dobe – je to, kar je, in ne more ne biti.
Laž jo zasmehuje, skruni, tepta, a Beseda ni vklenjena niti tukaj – ni uničljiva stvarnost.
Ne moreš je prijeti, pa vendar je nekaj najbolj otipljivega, nekaj najbolj prvinskega, kar se kdaj dotakne tvojega bitja.
Beseda te prikliče živega iz tvojega groba, nikoli življenja ne drobi in ne klesti. Vrne rodovitnost požgani, opustošeni, izropani zemlji – preobilje je njena mera.
Beseda izreče ime. Tako ga izreče, da te spreleti po telesu; tako ga izgovori, da obstaneš in se sunkovito obrneš. Tam si, spoznan, samemu sebi razkrinkan, in popolnoma zavarovan v izpostavljenosti njenemu spoznanju. Kliče te nekaj, kar je tako izvorno tvoje in te hkrati neskončno presega. Tvoj neločljivi del želi biti – vse bo naredila, da se obdrži pri tebi. Lahko se odločiš, da jo izženeš – a gorje ti. Ubil si samega sebe.
Božja beseda – in beseda drugega. Če pride iz globine, iz samega temelja, in ji dovoliš vstopiti, te prežame in se potopi iz enega temelja v drugega – tam odmeva in ne presahne; vzide, ko jo potrebuješ. Ko se je enkrat utelesila, je resnica, iz možnosti je postala stvarnost. Tudi ta ima moč obujati življenje, netiti upanje, kljubovati tistemu, kar grabi, vklepa in pustoši.
Beseda prav zares ni vklenjena. Jaz pač sem. A dano mi je, da jo sprejemam, vpija se vame – glej, hoče!
s. Zala Vrabec