Božja beseda 32. nedelje med letom (1Kr 17,10-16 in Mr 12,38-44) nam predstavlja na eni strani vdovi, dve ranljivi osebi, na drugi strani pa pismouke in mnogo bogatih.
Vdovi sta zgled zaupanja, v katerem zmoreta dati vse. Naj »dati vse« razumemo dobesedno? Naj dejansko darujemo vse, tudi to, kar potrebujemo za življenje? Ne. Dati vse je podoba globokega zaupanja, ko ostanemo brez neke zunanje varnosti.
Na drugi strani imamo skupino pismoukov in mnogo bogatih. Pismoukom daje varnost dobesedno in dosledno izpolnjevanje zapovedi in zunanja drža pravovernosti, bogatim pa denar. V obeh primerih je varnost v nečem, kar jim je na dosegu rok, v nečem zunanjem oz. materialnem.
Gospod vabi k zaupanju Njemu in Njegovi ljubezni, k zaupni, a ne neodgovorni izpustitvi svojih načrtov, k predanosti Njegovi skrbi za nas.
Vdovi ne gledata na to, kar je okrog njiju (preteča lakota oz. blišč bogastva), pač pa ravnata po vzgibu srca, ki zaupa. Zunanje okoliščine ju ne plašijo in ne prebujajo drže užaljenosti ali sodbe drugih, pač pa znotraj vsega tega ostajata zvesti sebi in odgovorno ravnata, kakor čutita.
Gospod varuje zvestobo na veke.
Gospod pomaga do pravice zatiranim.
Gospod daje kruha lačnim,
Gospod osvobaja jetnike.
Gospod odpira oči slepim,
Gospod dviga potrte,
Gospod ljubi pravične.
Gospod varuje tujce.
Gospod podpira siroto in vdovo,
pota krivičnih pa uničuje.
Gospod bo kraljeval na veke,
tvoj Bog, o Sion, od roda do roda. (Ps 146,7-10)
Kaj vse dela Gospod! Zaupam? Verujem? Se lahko predam?
Gospod, hočem. Pomagaj mi, ozdravi mojo vero in moje zaupanje. Tebi se izročam.
s. Veronika Verbič