Prispevki iz kategorije:

podkast

Jezus vrne očetu mrtvega sina: Jn 4,43-54

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 4,43-54)

Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok

nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse

vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku.

Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino.

Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je

Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi

njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne

vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi

tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel

besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.

Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal

jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je

pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel:

›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je

Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo.

Tvoj sin, živi. Kaj drugega pomeni zares živeti, če ne verovati v ljubezen, s katero

Oče ljubi Sina. Za tega moža postane ljubezen življenje, ker veruje. Njegova vera je

neomajna, ne postavlja podvprašanj, ne dvomi. Veruje, še preden vidi znamenja in

čudeže. Veruje, da Oče ljubi Sina in da Sin zmore delati čudeže prav zaradi Očetove

ljubezni.

Ko pogledamo naše človeške odnose vidimo, da so otroci, ki čutijo očetovo ljubezen

in podporo, pogumni in se laje soočajo stiskami. To je dediščina, ki jo ponesemo s

seboj v odraslost.

Kako je z mojo vero? Kakšna je? Potrebujem znamenja in čudeže, da verujem ali

verujem brezpogojno?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-D

Jezus je poslan tudi za pogane: Lk 4,24-30

Ponedeljek, 21. marec 2022

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,24-30)

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

Kako sprejemam Jezusa? Kot Boga, ki naj ga najprej poslušam, ali kot Boga, za katerega želim, da bi poslušal samo mene?

Katerih Jezusovih besed ne želim slišati? Me morda vabi k čemu, kar je zame preveč? Me morda vabi naj stopim ven iz svoje cene ugodja, a se mi zdi, da je cena previsoka in tega ne želim?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-D

Odpuščajmo, da nam bo odpustil Bog: Lk 6,36-38

Ponedeljek, 14. marec 2022

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,36-38)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen. Ne sodite in ne boste sojeni: ne obsojajte in ne boste obsojeni; oproščajte in boste oproščeni; dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje. S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo.

In kako je usmiljen naš Oče? Mi bi odpustili nekomu, ki bi nam povedal, da mu je žal. Oče odpusti tistemu, ki mu je žal, in tistemu, ki mu ni žal. To je pravo usmiljenje, ki želi drugemu dobro ne glede na njegova dejanja. Zmoremo biti usmiljeni tako kot naš nebeški Oče?

Zmorem ne soditi?

Zmorem ne obsojati?

Zmorem oproščati?

Zmorem dajati?

Na tem je zgrajeno naše življenje z Bogom. To niso le štiri pravila, gre za način življenja.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-aC

Kristusu strežemo v bližnjem: Mt 25,31-46

Frančiškovi opomini 7

Znanju naj sledi dobro ravnanje

Apostol pravi: »Črka mori, duh pa oživlja« (2 Kor 3,6). Črka je ubila tiste, ki bi radi samo poznali besede, da bi jih ljudje imeli za modrejše od drugih ter bi si tako mogli pridobiti veliko bogastvo, ki bi ga dajali sorodnikom in prijateljem. Tudi tiste redovnike je ubila črka, ki nočejo slediti duhu Svetega pisma, marveč želijo bolj spoznati samo besede in jih razlagati drugim. Nasprotno pa oživlja duh Svetega pisma tiste, ki nobene črke, ki jo spoznajo in želijo spoznati, ne pridevajo telesu, marveč vse to z besedo in z zgledom pripisujejo Bogu, najvišjemu Gospodu, kateremu pripada vse, kar je dobrega.

Premišljevanje: iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,31-46)

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Forget, http://pixabay.com/music/beautiful-plays-forget-16026/